Muslimani verjamejo, da hudič res obstaja in zanikanje njegovega obstoja je enako zanikanju Kur’ana.
Kdo je hudič
Hudič, Iblis ali Šejtan (Satan) v islamu je bitje izmed džinov; vrste Božjih stvaritev, ločenih od angelov, ljudi in živali. Temeljno prepričanje v islamu je, da Iblis ni angel, saj so angeli bitja, ki nimajo svobodne volje in zato je za njih nemogoče, da bi bili neposlušni Bogu.
Iblis (Satan) je bil najbolj pobožen in pravičen izmed vseh džinov. Dosegel je tako visoko raven, da je mu je Bog zaradi njegove pobožnosti dovolil biti v družbi angelov v Nebesih. Ko je Bog (Allah) ustvaril Adama, prvega človeka, pa se je začel Iblisov propad.
Hudičevo ljubosumje
Kot omenja Kur’an, je Allah ustvaril prvega človeka iz prsti. Ko je Allah ustvaril Adamovo lupino, je ta nekaj časa ostala nedotaknjena. Med tem časom je k njej prišel Iblis, kot omenja pripoved poslanca Muhammada (naj bo mir in blagoslov z njim):
“Ko je Allah v Raju oblikoval Adama, ga je pustil, dokler ga je On želel pustiti. Nato se je začel Iblis sprehajal okoli njega, da bi videl, kaj v resnici je, in ko je Iblis ugotovil, da je v notranjosti votel, je spoznal, da je to novo bitje ustvarjeno šibko in ne bo imelo nadzora samo nad seboj.” [Muslim: 2611]
Ko je bil Adam v celoti ustvarjen, je Allah vsem v Nebesih zapovedal, da se priklonijo Adamu iz spoštovanja in ne v smislu čaščenja, kot to delajo muslimani, ko častijo Allaha.
“Že smo vas ustvarili, potem oblikovali, zatem pa rekli angelom: “Padite na obraz Adamu,” pa so to storili vsi, razen Iblis, ki ni bil od tistih, ki so padli na obraz.” [Plemeniti Kur’an 7:11]
Kot omenja zgornji verz, je bil ukaz dan vsem, vključno Iblisu, ki je omenjen skupaj z angeli.
Ta verz pogosto povzroča zmedo med ljudmi, ki ne govorijo arabskega jezika, ker se v prevodu lahko zmotno razume, da je Satan eden izmed angelov namesto izmed džinov, kar se pridružuje judovsko-krščanski teologiji. Vendar je ta vrsta besednih zvez v arabščini pogosta (omenjanje dveh ločenih skupin ljudi v eni skupini), na primer, “vsi učenci so odšli, razen učitelja.” To ne pomeni, da je učitelj eden izmed učencev, vendar je to lažji način za opis te situacije.
Neposlušnost hudiča
Iblis ni hotel ubogati Allahovega ukaza. Naslednji verz nam pove, zakaj se ni hotel pokloniti.
Rekel je (Allah): “Kaj ti je preprečilo, da nisi padel na obraz, kot sem ti ukazal?” Rekel je: “Jaz sem boljši od njega. Ustvaril si me iz ognja, njega pa si ustvaril iz gline.” [Plemeniti Kur’an 7:12]
Lahko rečemo, da je bil Iblis prvi rasist, ki je kdajkoli obstajal. To je izhajalo iz njegove neizmerne arogance in ponosa nad tem, kdo je bil, kar je na koncu privedlo do njegovega padca, opisanega v naslednjih verzih.
“Rekel je (Allah): “Spusti se iz njega (Raja), saj ti ne pripada, da si nadut v njem. Pojdi ven! Ti resnično sodiš med ponižane.” [Plemeniti Kur’an 7:13]
Božja kazen
Allah je nato kaznoval Iblisa, tako, da ga je odstranil iz Raja zaradi njegove arogance in ga opomnil, da je ponižan. Namesto, da bi se pokesal in obžaloval, da ni spoštoval Allahovega neposrednega ukaza, se je Iblis odločil, da bo nadaljeval svoj upor zoper Allaha, kot opisujejo naslednji verzi:
(Iblis) je rekel: “Pusti me do Dneva, ko bodo oživljeni. (Pomeni: do Dneva Vstajenja). “Rekel je (Allah): “Dan ti je čas (do takrat).” (Iblis) je rekel: “Ker si določil, da sem v zablodi, jih (ljudi) bom prestrezal na Tvoji pravi poti, nato bom prišel do njih od spredaj, od zadaj ter z desne in z leve; večina od njih pa ne bo hvaležna. (pomeni: ne bodo Ti bili poslušni).” [Plemeniti Kur’an 7:14-17]
Iz zgornjih verzov je razvidno, da Iblis ni obžaloval, kar je storil, nato pa se je odločil, da bo nadaljeval svojo neposlušnost Bogu in zaprosil za čas do Sodnega dne, da bo poskušal zavesti toliko ljudi, kot je mogoče in tako dokazal Bogu, da so ljudje neumna in šibka stvaritev.
Vendar je Allah v naslednjih verzih opozoril Iblisa na tiste, ki verujejo v Allaha in ga častijo, Njega samega.
Rekel je (Iblis): “Moj Gospodar! Zato ker si storil, da sem zablodil, jim bom zagotovo olepšal marsikaj na Zemlji in jih vse zavedel, razen tistih med njimi, ki so Tvoji iskreno predani sužnji.” Rekel je (Allah): “To je Moja prava pot (Moja zaveza). Nad Mojimi vdanimi sužnji resnično ne boš imel oblasti, razen nad tistimi zablodelimi, ki ti bodo sledili.” [Plemeniti Kur’an 15:39-42]
Kot je omenil Allah, Satan ne bo imel nobene oblasti nad ljudmi, ki verujejo v Allaha in se mu pokoravajo. Po tem dogodku je Allah izgnal Iblisa iz Nebes, kot omenja naslednji verz:
Rekel je (Allah): “Odidi iz njega osramočen in izgnan. Kdorkoli ti bo izmed njih sledil – bom z vsemi vami napolnil Pekel.” [Plemeniti Kur’an 7:18]
Hudičev konec
V Kur’anu je jasno opisan, kakšen bo končni cilj Iblisa in njegovih sledilcev:
In ko bo že vse odločeno, bo hudič rekel: “Allah vam je zares dal resnično obljubo. Jaz sem vam dal obljubo, vendar pa sem jo prelomil. Nad vami nisem imel nobene oblasti, vendar sem vas pozival in ste se mi odzvali. Zato ne grajajte mene, marveč grajajte sami sebe. Ne morem vas rešiti in tudi vi ne morete rešiti mene. Resnično se odrekam tega, da ste me pred tem častili (poleg Allaha). Krivičneži pa bodo zares deležni bolečih muk.” [Plemeniti Kur’an 14:22]
Vse jih bo zavrnil in vsi bodo vrženi v Peklenski ogenj kot povračilo za svoja dejanja.
Muslimanom je zapovedano, naj iščejo zavetišče pri Allahu pred Iblisovim zlom, saj ne bo zamudil priložnosti, da bi na kakršen koli način zavedel posameznika. Ker obstaja že od začetka človeške rase, ve, kako razmišljamo in živimo, in tako izkorišča naše slabosti v svoj prid. V Kur’anu lahko najdemo Iblisove različne nazive, kot so:
Skušnjavec [Plemeniti Kur’an 35:5]
Sovražnik [Plemeniti Kur’an 35:6]
Arogantnež [Plemeniti Kur’an 38:74]
Če povzamemo, islam nam pove vse, kar moramo vedeti o hudiču, vključno z njegovim poreklom, njegovo nalogo, da človeštvo odvrne od Boga in kakšen bo njegov konec ter konec njegovih privržencev. Kur’an vedno znova opozarja na hudičeve pasti, kot v naslednjem verzu:
O, vi, ki verujete, vstopite v islam celovito in ne sledite Satanovim stopinjam. On je zares vaš pravi sovražnik. [Plemeniti Kur’an 2:208]
