Domov Osnove Džihad Ne, ISIS ne predstavlja islama niti islamskih vrednot

Ne, ISIS ne predstavlja islama niti islamskih vrednot

Ne ISIS ne predstavlja pravega islama

Prave islamske vrednote

Odkar je skupina, znana kot ISIS ali ‘Islamska država’ (IS), 29. junija 2014 razglasila ponovno vzpostavitev kalifata, svetovni mediji poročajo o številnih grozodejstvih, ki jih je skupina izvedla. Zato se mi je zdelo pomembno, da izobrazimo tako muslimane kot nemuslimane o pravih islamskih vrednotah in s tem preprečimo javnosti, da bi povezovala islam s skrajnimi dejanji. Poleg tega je nujno, da muslimani, ki so usposobljeni za poučevanje o zadevah, ki se nanašajo na islamsko pravo in zgodovino, izčrpajo svoja prizadevanja v smeri izobraževanja ljudi vseh ver in tistih, ki je nimajo, o tem, kaj islamske vrednote so.

Islamske vrednote v praksi

Islamske vrednote v osnovi temeljijo na pravičnosti in sočutju, ki sta izražena z iskrenim prepričanjem v obstoj enega Boga in z opravljanjem dejanj, na način, s katerim je On zadovoljen. S tem, ko Ga časti Njega samega in se zaveda svoje odgovornosti, je musliman primoran, da ravna pravično in sočutno. Kur’an v zvezi s tem jasno navaja:

“O, vi, ki verujete! Bodite vztrajni glede resnice zaradi Allaha, pričajte po pravici in naj vas sovraštvo do nekega naroda ne zanese, da ne bi bili pravični. Bodite pravični, to je bližje bogaboječnosti. In bojte se Allaha, saj Allah zares vè vse, kar počnete.” [Plemeniti Kur’an 5:8]

“O, vi, ki verujete! Stalno ravnajte pravično, pričajte zaradi Allaha, čeprav v škodo samim sebi, staršem ali sorodnikom; naj je nekdo bogat ali reven – Allah je boljši Zaščitnik obema. Zato da bi pravično postopali, ne sledite strastem. In če popačite ali zavrnete (pričanje) – Allah zares ve za vse, kar počnete.” [Plemeniti Kur’an 4: 135]

Množični umori, etnično čiščenje, sektaštvo, nestrpnost, ubijanje novinarjev, ugrabitve in drugo zlo, so ravno nasprotje sočutnega in usmiljenega vedenja, ki je znak resnične islamske države. Kot pravi Kur’an:

In mar ti veš, kaj je strma pot? Osvoboditi človeka (sužnja) ali nahraniti (nekoga) na dan hude lakote, sirote v sorodstvu ali siromaka v veliki bedi, poleg tega biti od tistih, ki verujejo, ki drug drugega spodbujajo k potrpežljivosti in spodbujajo k usmiljenju. [Plemeniti Kur’an 90:12-17]

V tem članku bom uporabil primere iz islamske zgodovine, da pokažem manifestacijo teh vrednot. Vendar je treba opozoriti, da ne gre za poskus poveličevanja islamske zgodovine. Čeprav obstaja veliko stvari iz katerih se lahko veliko naučimo in smo ponosni na njih, obstajajo tudi primeri, kjer so bile islamske vrednote prezrte in zlorabljene.

Manjšine pod islamskimi vrednotami

V preteklosti, ko so bile te vrednote prakticirane in ponotranjene, so muslimani, ki so imeli politično avtoriteto, ustvarili družbo, ki je bila v zgodovini brez primere. Razmislite o ravnanju z manjšinami, kot so judje in kristjani. Poslanec Muhammad (mir in blagoslov z njim) je v pogodbi z Medino rekel:

“Vsi muslimani so dolžni pomagati in razširiti naklonjenost judom, ki so sklenili sporazum z nami. Nad njimi se ne sme izvajati nobenega zatiranja, niti pomagati njihovim sovražnikom.”

Znana zgodovinarka Karen Armstrong opozarja, kako so te vrednote vzpostavile neprimerljivo sobivanje:

Muslimani so vzpostavili sistem, ki je omogočil judom, kristjanom in muslimanom, da so prvič živeli skupaj v Jeruzalemu.

Judovski akademski zgodovinar Amnon Cohen ponazarja praktično uporabo islamskih vrednot in kako so bili judje otomanskega Jeruzalema svobodni in prispevali k razvoju družbe:

Nihče se ni vmešaval v njihovo notranjo organizacijo ali njihovo zunanjo kulturno in gospodarske dejavnosti.. Judje otomanskega Jeruzalema so uživali versko in upravno avtonomijo znotraj Islamske države in kot konstruktiven, dinamičen element lokalnega gospodarstva in družbe so lahko – in tudi so – prispevali k njenem delovanju.

Umar ibn Al-Khattab, družabnik poslanca Muhammada ﷺ in drugi kalif islama, je kristjanom Palestine podelil versko svobodo, varnost in mir. V njegovi pogodbi s palestinskimi kristjani piše:

To je zaščita, katero Božji služabnik… zagotavlja prebivalcem Palestine. Zaščita velja za njihova življenja, premoženje, cerkev, križ, za zdrave in bolne ter za vse njihove sorojake. Tako se njihove cerkve ne bodo spremenile v stanovanjske hiše, niti jih ne bomo podirali. Storjena jim ne bo nobena škoda, niti njihovih ograjenim prostorom, njihovem križem in ničesar jim ne bomo odvzeli od njihovega bogastva. V zvezi z njihovimi verskimi obredi ne sme biti nobenih omejitev.

Leta 869 je Jeruzalemski patriarh Teodozij potrdil, da so se muslimani držali Umarjeve pogodbe:

“Sarakani (t.j. muslimani) nam kažejo veliko dobre volje. Omogočajo nam, da gradimo svoje cerkve in brez ovir opravljamo svoje običaje.”

Te zgodovinske pripovedi niso zgodovinske nesreče, ampak so utemeljene v brezčasnih islamskih vrednotah strpnosti in usmiljenja.

Prisilne spreobrnitve

Prisilno spreobrnjevanje je v islamu izredno prepovedano, muslimanom pa pod nobenim pogojem ni dovoljeno vsiljevati islama nikomur. Tako je zaradi naslednjega kur’anskega verza:

“Ni prisile v vero, saj je razlika med Pravo potjo in zablodo jasna..” [Plemeniti Kur’an 2:256] Michael Bonner, avtoriteta v zgodovini zgodnjega islama, razloži zgodovinsko manifestacijo zgornjega verza:

“Za začetek nobenega prisilnega spreobrnjevanja ni bilo; nobene izbire med ‘islamom ali mečem’. Islamska zakonodaja je po jasnem kur’anskem načelu (2:256) prepovedala vse takšne stvari: zimsom (ne-muslimanom pod islamsko vladavino) je treba dovoliti, da izvajajo svojo vero.

Eden vodilnih zgodovinarjev islama, De Lacy O’Leary, razkriva mite, pripisane islamskim naukom:

Zgodovina jasno kaže, da je legenda o fanatičnih muslimanih, ki pometajo po svetu in z mečem silijo v islam, tistim predelom, katere so osvojili, je eden najbolj fanatičnih in absurdnih mitov, ki so jih zgodovinarji kdajkoli ponavljali.”

Ne-muslimanski davek: Džizja

Islamska upravna oblast je na podlagi različnih razodetih odredih ne-muslimanom zaračunala neke vrste državljanskega davka. Ta davek – znan kot džizja, ni bil breme in je po navadi predstavljal manjši znesek od tistega, kar so morali plačevati muslimani kot davek. Davek je bil dolžnost za vse odrasle moške, toda ženske, otroci, bolni in revni so bili davka oproščeni. Davek se je plačeval konec vsakega leta in premožni muslimani so morali dati 48 dirhamov (kar znaša približno 500 evrov na leto). Zmerno premožni ne-muslimani pa so morali plačati veliko manj. V kolikor si nekdo ni imel dovolj denarja za plačevanje tega davka, mu ni bilo potrebno plačati ničesar.

Oblasti so morale zagotoviti, da je vsak nemuslimanski državljan imel dovolj za prehrano svojih družin in vzdrževanje dostojnega življenjskega standarda. Na primer, Umar ibn Abd al-Aziz, eden islamskih kalifov, je svojemu agentu v Iraku napisal:

Poiščite ljudi s katerimi imamo zavezo na vašem območju, ki so ostareli in nezmožni služiti denarja in jim zagotovite redne prejemke iz zakladnice, da bodo lahko preskrbljeni za svoje potrebe.

Praktična manifestacija ne-muslimanskega davka je možno najti v naslednjem pismu, ki ga je rabin leta 1453. Svoje sorojake je pozival, naj po evropskem pregonu judov potujejo v muslimanske dežele in da so tu ekonomsko emancipirani:

Tukaj v deželi Turkov se nimamo nič za pritoževati. Imamo veliko bogastva; veliko zlata in srebra je v naših rokah. Nismo zatirani z visokimi davki in naše poslovanje je brezplačno in neovirano. Plodovi zemlje so bogati. Vse je poceni in vsi živimo v miru in svobodi..”

Varnost in zaščita

Poslanec Muhammad ﷺ je v avtentični izjavi rekel:

“Tisti, ki škoduje človeku, s katerim smo v zavezi ali mu zaračuna več, kot lahko plača, bom jaz na Sodnem dnevu pričal proti njem.”

“Kdor prizadane zimma (nemuslimanom pod muslimansko zaščito) je prizadel mene.”

Al-Karafi, sodnik iz trinajstega stoletja je zgornji poslančev nauk razložil na praktičnem primeru:

Dogovor o zaščiti nam nalaga določene obveznosti do ahl al-Zimma (ne-muslimani pod muslimansko zaščito). So naši sosedje, pod našim varovanjem in zaščito ob jamstvu Allaha, njegovega Poslanca in vere islama. Kdor krši te obveznosti, do katerega koli od njih z le grdo besedo, s klevetanjem njegovega ugleda ali s tem, da ga na kakršenkoli način prizadene ali pri tem pomaga, je kršil jamstvo Allaha, Njegovega poslanca (mir z njim) in vere islam.

Glede na zgoraj navedeno, ni čudno, da Kur’an Poslanca (mir z njim) opisuje kot ‘milost za svetove’ in Božja milost ‘obsega vse stvari’.

Ko so se te vrednote v zgodovini prakticirale, so bile manjšine zaščitene, živele v miru in bile zadovoljne z muslimanskimi oblastmi. Na primer, Bernard Modri, romarski menih, je v času Al-Mu’taza (866-9) obiskal Egipt in Palestino in izjavil naslednje:

.. kristjani in pogani (muslimani) imajo med seboj take vrste mir, da če bi šel na potovanje in bi mi na poti umrla kamela in osel, ki nosita mojo prtljago, in mi moral pustiti vse svoje stvari brez skrbnika in iti v mesto po drugo žival, ko bi se vrnil, bi našel vse premoženje nedotaknjeno: takšen mir je tam.

Zaradi tega neprimerljivega vpliva in učinka islamskih vrednot so ljudje bolj cenili milost in toleranco islama. Reinhard Dozy, avtoriteta na zgodnji islamski Španiji, pojasnjuje:

Upoštevati moramo tudi neomejeno strpnost Arabcev. V verskih zadevah niso pritiskali na nobenega človeka.. Kristjani so imela raje njihovo vladanje od Frankov.

Profesor Thomas Arnold, britanski zgodovinar in orientalist, komentira islamski vir in navaja, da so bili kristjani srečni in v miru z muslimani do te mere, da so “muslimanom na glave klicali blagoslove.”

Islam in medrasno sodelovanje

Daleč od tega, da bi bil vir rasnega konflikta, je islam ponudil izvedljivo medrasno sodelovanje, ki temelji na islamskih naukih. Kur’an zgovorno pravi:

“O, ljudje! Resnično Smo vas ustvarili iz moškega in ženske ter vas naredili, da ste narodi in plemena, da bi se spoznali. Pri Allahu je zares najplemenitejši med vami tisti, ki je najbolj bogaboječ. Allah je zares Vseveden in je Poznavalec vsega.” [Plemeniti Kur’an 49:13]

Poslanec Muhammad (mir z njim) je dal jasno vedeti, da rasizem v islamu nima mesta:

“Vse človeštvo izvira od Adama in Eve. Arabec ni večvreden od nearabca, niti nearabec ni več vreden od Arabca. Beli ni večvreden od črnega, niti črni ni večvreden od belega, razen v bogaboječnosti in dobrem ravnanju.”

Kot je izjavil Hamilton A.R. Gibb, zgodovinar orientalizma:

Toda islam ima še nadaljnjo storitev, ki prispeva v človeški namen. Navsezadnje stoji bližje resničnemu vzhodu, kot Evropa in ima čudovito tradicijo medrasnega razumevanja in sodelovanja. Nobena druga družba nima podobnih uspešnih primerov združevanja v enakopravnosti statusa, priložnosti in prizadevanjih toliko in tako različnih ras človeštva.. Islam ima še vedno moč, da uskladi očitno neprimerljive elemente rase in tradicije. Če bo kdajkoli nasprotovanja velikih družb vzhoda in zahoda nadomestilo sodelovanje, je posredovanje islama nepogrešljiv pogoj. V rokah islama je v veliki meri rešitev problema, s katerim se Evropa spopada v odnosu do vzhoda. Če se združita, se bo upanje po mirnem reševanju vprašanj neizmerno povečalo. Toda če Evropa z zavrnitvijo sodelovanja islama vrže v objem svojih tekmecev, je to vprašanje lahko le katastrofalno za obe strani.”

Ugledni zgodovinar A.J. Toynbee prav tako potrjuje:

Izničenje rasne zavesti, kot jo izvajajo muslimani, je eden izjemnih dosežkov islama in v sodobnem svetu, je, kot kaže, nujna potreba po širjenju te islamske vrline..

Morda je eden trdnejših povzetkov o veličini islamske civilizacije v govoru nekdanjega izvršnega direktorja Hewletta Packarda Carly Fiorina:

Nekoč je obstajala civilizacija, ki je bila največja na svetu. Uspelo ji je ustvariti celinsko super-državo, ki se je raztezala od oceana do oceana, od severne klime pa vse do tropov in puščav. Znotraj te vladavine je živelo na stotine milijonov ljudi različnih ver in etničnih poreklov. Eden od njihovih jezikov je postal univerzalni jezik večine sveta, most med ljudmi stotih dežel. Vojska je bila sestavljena iz ljudi številnih narodnosti. Vojaška zaščita pa je omogočala mero miru in blaginje, kakršne še nikoli nismo poznali.

In to civilizacijo je bolj od česarkoli vodilo izumiteljstvo. Arhitekti so zasnovali zgradbe, ki so kljubovale gravitaciji. Matematiki so ustvarili algebro in algoritme, ki so kasneje omogočali gradnjo računalnikov in začetek šifriranja. Zdravniki so preučili človeško delo in našli nova zdravila za bolezni. Astronomi so preučevali nebo, poimenovali zvezde in utrli pot za vesoljska potovanja in raziskovanja. Pisatelji so ustvarili na tisoče zgodb. Zgodb o pogumu, romantiki in magiji.

Ko so ne drugi narodi bali idej, je ta civilizacija uspevala na njih in ohranjevala pri življenju. Ko so cenzorji grozili, da bodo uničili znanje iz prejšnjih civilizacij, je ta civilizacija znanje ohranjala pri življenju in ga prenesla drugim. Medtem ko sodobna zahodna civilizacija deli mnoge od teh lastnosti, je civilizacija, o kateri govorim islamski svet med leti 800 in 1600, ki vključuje Otomansko cesarstvo in sodišča Bagdada, Damaska in Kaira ter razsvetljene vladarje, kot je bil Sulejman Veličastni.

Čeprav se pogosto ne zavedamo svoje dolžnosti do te druge civilizacije, so njeni darovi v veliki meri del naše dediščine. Brez prispevkov arabskih matematikov, tehnološka industrija ne bi obstajala. Voditelji, kot je Sulejman, so prispevali k naši predstavi o strpnosti in vodstvu državljanov. In morda se lahko iz njegovega primera naučimo lekcije: vodstvo je temeljilo na meritokraciji in ne na dedovanju. Vodstvo je izkoristilo vse zmogljivosti z elo raznolikega prebivalstva, ki je vključevalo krščanske, islamske in judovske tradicije. Te vrste razsvetljeno vodstvo – vodstvo, ki je gojilo kulturo, trajnostni razvoj, raznolikost in pogum je vodilo do 800 let izumiteljstva in blaginje.

Zaključek

Ključni razlog, da so muslimani uspeli doseči takšno pravično, strpno in sočutno družbo, da je bila duhovna in moralna osnova njihovih življenj potrjevanje Božje enosti, iskanje Njegovega zadovoljstva ter čaščenje Njega samega. To je zagotovilo brezčasno, univerzalno in objektivno moralno podlago, da so, kot je trdil ekonomist iz osemnajstega stoletja Adam Smith dosegli “prvo stanje, v katerem je svet užival to stopnjo spokojnosti, katero zahteva gojenje znanosti..”

Upamo, da bo ta kratek vpogled v vrednote, na katerih temelji islamska družba, pokazal, kako dejanja, pripisana nekaterim muslimanskim skupinam, niso v skladu z normativom islama. Upamo, da bo ta kratek uvod pripomogel k bolj uravnoteženi perspektivi o tem, kaj je islam in kaj ni.

Hamza Tzortzis

Naloži več sorodnih člankov
Komentarji so zaprti.

Poglejte tudi

Zakaj Bog dovoljuje, da se dogaja zlo na svetu?

Islamsko stališče do življenjskih preizkušenj in izzivov je za človeka izredno opogumljajo…