Home Vprašanja Allah Kako vemo, da Bog obstaja – samoumevna resnica

Kako vemo, da Bog obstaja – samoumevna resnica

Kako vemo da Bog obstaja samoumevna resnica

Naravno stanje

Predstavljajte si, da nekega večera prejmete klic od Davida, enega od vaših prijateljev iz šole, s katerim ste sedeli skupaj med poukom naravoslovja. Že leta niste govorili z njim, toda tisto, kar prvo opazite, so čudna vprašanja, ki vam jih postavlja. Čeprav se vam zdi prijeten, niste ljubitelj njegovih idej. Po kratki izmenjavi pozdravov vas povabi na kosilo. Čeprav na pol neradi, sprejmete njegovo povabilo.

Med kosilom vas vpraša: “ti lahko nekaj povem?” Odgovorite pritrdilno in začne vam govoriti o nečem, česar še niste slišali: “veš, preteklost – na primer, to kar si počel včeraj, lani in vse od tvojega rojstva – se v resnici ni zgodilo. To je bila samo iluzija v tvoji glavi. Torej moje vprašanje zate je, ali verjameš, da preteklost obstaja?”

Kot razumna oseba se ne strinjate z njegovo trditvijo in odgovorite: “kakšne dokaze, ki dokazujejo, da preteklost ne obstaja imaš?”

Zdaj pa previjte pogovor in si predstavljate, da ste preživeli ves čas kosila v poskušanju dokazovanja, da se je preteklost res zgodila.

Kateri scenarij je vam najljubši?

Razlog, zakaj imate raje prvi scenarij, je, ker – kot ostali razumni ljudje – resničnost preteklosti doživljate kot samoumevno dejstvo. Kot velja za vsa samoumevna dejstva, če jih nekdo poskuša izpodbiti, je breme dokazovanje na tistemu, ki dvomi v njih.

Sedaj pa uporabimo to za dialog med teistom in ateistom.

Teist povabi svojega prijatelja ateista na večerjo. Med jedjo ateist postavi trditev: “veš, Bog ne obstaja. Za Njegov obstoj ni nobenih dokazov.” Teist odgovarja z različnimi argumenti za obstoj Boga. Vendar, ali se je teist odločil za pravo strategijo?

Preden predstavimo pozitiven primer obstoja Boga, ali se ni zdravo vprašati, zakaj je dvom o obstoju Boga predpostavljeno privzeto vprašanje? Vprašanje se ne bi smelo glasiti, ‘ali Bog obstaja’, temveč ‘kakšne razloge imamo, da zavrnemo Njegov obstoj?”

Ne razumite me narobe. Verjamem, da imamo veliko dobrih argumentov, ki podpirajo verovanje v Boga, toda to, kar izpostavljam, je, da če ni nobenih argumentov proti obstoju Boga, potem je edino razumno privzeto stališče vera v nekaj božanskega. V nasprotnem primeru bi bilo enakovredno dvomiti v resničnost preteklosti, brez dobrega razloga. Iz tega vidika je ateizem nenaraven.

Samoumevna resnica

Številna prepričanja se nam zdijo samoumevna. To pomeni, da je prepričanje mogoče privzeto opisati kot naravno ali resnično. Nekatera izmed njih vključujejo:

  • Doslednost narave
  • Zakon vzročnosti
  • Resničnost preteklosti
  • Veljavnost našega sklepanja
  • Obstoj drugih misli
  • Obstoj zunanjega sveta

Ko nekdo dvomi o teh resnicah, njegovih sklepov ne sprejmemo slepo in po navadi vprašamo: “kakšne dokaze imate, da jih zavračate?”

Ta dejstva so samoumevna, kar so:

Univerzalna: niso izdelek neke kulture; so medkulturna
Nenaučena: ne temeljijo na prenosu informacij. Niso pridobljena preko informacij, ki so zunaj vašega samopregleda in čutov. Z drugimi besedami, ni se jih moč naučiti z pridobivanjem znanja.
Naravna: nastala so zaradi naravnega delovanje človeške psihe
Intuitivna: najlažja in najenostavnejša interpretacija sveta

Bog: Samoumevno dejstvo

Tako kot prepričanje, da je bila preteklost nekoč sedanjost, je tudi obstoj Boga samoumevno dejstvo. Z ‘Bogom’ je tukaj mišljen osnovni koncept Stvarnika, osebni vzrok ali Oblikovalec, ki ni človek. Ne nanaša se na določen verski koncept o Bogu. Naslednja razprava pojasnjuje, zakaj je verovanje v to osnovno idejo Boga univerzalno, nenaučeno, naravno in intuitivno.

Univerzalno

Osnovna ideja Stvarnika ali nadnaravnega vzroka za obstoj vesolja je medkulturna. Ni odvisna od kulture, ampak jo presega, tako kot vera v vzročnost in obstoj drugih prepričanj. Na primer, ideja o drugih ljudeh, ki imajo drugačen razum, obstaja v vseh kulturah, prepričanje večine razumnih ljudi. Obstoj Boga ali nadnaravnega vzroka je splošno veljavno prepričanje in ne produkt ene posebne kulture. Različne predstave o Bogu se pojavljajo v različnih kulturah, vendar to ne izniči osnovne ideje Stvarnika ali osebnega razloga, ki ni človek.

Kljub številnim ateistom na svetu je vera v Boga univerzalna. Univerzalno prepričanje ne pomeni, da mora vsak človek na svetu verovati vanj. Medkulturno strinjanje je dovolj velik dokaz, da ljudje splošno verujejo v obstoj Boga. Očitno je, da je na svetu veliko več teistov kot ateistov, in to velja že od začetka zabeležene zgodovine.

Nenaučeno

Samoumevnih resnic se nam ni treba naučiti ali študirati. Na primer, da vem, kaj so to špageti, rabim informacije o zahodni kuhinji in italijanski kulturi. Ne morem vedeti, kaj špageti so zgolj z razmišljanjem o njih. V nasprotju s tem pa ne potrebujemo nobenih informacij, ne glede na to, ali gre za kulturo ali izobraževanje, če želimo vedeti, da Stvarnik obstaja. To je verjetno razlog, zakaj sociologi in antropologi trdijo, da bi tudi otrok, katerega starši so ateisti in kateri je ostal sam na samotnem otoku, neizbežno prišel do sklepa, da je nekaj ustvarilo ta otok. Naše razumevanje Boga se lahko razlikuje, vendar temeljna vera v vzrok ali v Stvarnika temelji na naših lastnih razmišljanjih.

Nekateri ateisti pravijo, da je verovanje v Boga enako verovanju, da obstaja “špagetna pošast”. Ta ugovor je očitno napačen. Samoumevne resnice ne zahtevajo zunanjih informacij. Ideja, da obstajajo pošasti ali celo, da obstajajo špageti, zahteva prenos informacij. Nihče se ne nauči o pošastih ali špagetih z lastnimi intuicijami ali samoodsevanjem. Iz tega razloga špagetna pošast ni samoumevna resnica; zato je ni mogoče primerjati z Bogom.

Naravno

Verovanje v neko vrsto nadnaravnega Oblikovalca ali vzroka temelji na naravnem delovanju človeške psihe. Koncept Božjega samoumevnega obstoja je bila tema znanstvenih razprav v islamski intelektualni tradiciji. Klasični učenjak Ibn Tajmijjah je razložil, da je “potrditev o obstoju Stvarnika trdno zakoreninjena v srcih vseh ljudi… izhaja iz zavezujočih potreb njihovega obstoja…” Poleg islamskega položaja tudi bogate raziskave na različnih področjih podpirajo sklep, da naj bi videli ta svet, kot ustvarjen.

Psihološki dokazi

Akademikinja Olivera Petrović je opravila raziskavo o izvoru naravnih stvari, kot so rastline in živali, in ugotovila, da imajo predšolski otroci približno sedemkrat večjo verjetnost v primerjavi z odraslimi, da bodo rekli, da jih je ustvaril Bog. Petrovičeva v svojih znanih intervjujih ugotavlja, da se zdi prepričanje v neantropomorfnega Boga naravno in da je ateizem priučeno kognitivno stanje.

Sociološki in antropološki dokazi

Raziskava profesorja Justina Barretta v knjigi ‘Rojeni verniki: znanost o otroškem verskem prepričanju’ je obravnavala vedenje in trditve otrok. Povedal je, da otroci verjamejo v tisto, kar jim narekuje “naravna vera”. To je ideja, da obstaja osebno Bitje, ki je ustvarilo celotno vesolje. To Bitje ne more biti človek – mora imeti Božje, nadnaravne lastnosti:

Znanstvene raziskave razvoja otroškega uma in nadnaravnih prepričanj kažejo, da otroci zelo hitro osvojijo stanje, ki jim olajšuje vero v nadnaravna sredstva. Zlasti v prvem letu po rojstvu otroci razlikujejo med povzročitelji in nepovzročitelji, in razumejo, da so se povzročitelji sposobni premikati na namenske načine za dosego ciljev. Želijo si najti povzročitelja okoli sebe, četudi bodo dobili malo dokazov. Otroci kmalu po svojem prvem rojstnem dnevu razumejo, da lahko povzročitelji, ne pa naravne sile ali običajni predmeti, ustvarijo red iz nereda … Ta težnja, da bi razumeli funkcijo in namen, ter razumevanje, da namen in red izvirata iz razmišljajočih bitij, vodi otroke, da vidijo naravne pojave kot namerno ustvarjene. Kdo je Stvarnik? Otroci vedo, da ljudje niso dobri kandidati. Gotovo je bil Bog … Otroci so rojeni verniki tega, čemur jaz pravim naravna vera…. 

Intuitivno

Obstoj Stvarnika je najbolj intuitivna interpretacija sveta. Njeno razumevanje je izredno enostavno, tudi brez navodil. Človeška bitja si ves čas želijo pripisovati vzroke in celotno vesolje je ena izmed teh stvari. Seveda vse intuicije niso resnične, toda, da se nekdo oddalji od svojih začetnih intuicij o zadevah, so potrebni dokazi. Na primer, ko nekdo zazna oblikovanje in red v vesolju, je intuitiven zaključek, da obstaja Oblikovalec. Da bi si ta človek premislil, so potrebni utemeljeni dokazi, ki upravičujejo kontra-intuitivno stališče.

Vera v Boga, stvarnika, oblikovalca ali nadnaravni vzrok je samoumevna resnica. Je nekaj univerzalnega, nenaučenega, naravnega in intuitivnega. V tej luči ni pravilno vprašanje, ali Bog obstaja? Pravo vprašanje bi moralo biti: zakaj zavračate Božji obstoj? Breme dokazovanja je na tistemu, ki izpodbija samoumevno resnico. Ko nekdo trdi, da je preteklost iluzija ali da drugi ljudje nimajo uma, bi moral prevzeti breme dokazovanja. Ateisti niso nič drugačni. Utemeljiti morajo zavračanje vzroka ali stvarnika vesolja.

Prirojena dispozicija: Fitra

Bog kot samoumevna resnica je povezan z islamskim teološkim konceptom, ki se v arabščini imenuje: fitra. Teološko gledano je fitra naravno stanje ali prirojena dispozicija človeškega bitja, ki ga je Bog ustvaril s prirojenim znanjem o Njem in z nagnjenostjo, da časti to, kar je Božje. To temelji na verodostojni izjavi poslanca Muhammada (mir in blagoslov z njim), ki navaja:

“Vsak otrok se rodi v stanju fitre. Potem ga starši naredijo, da postane jud, kristjan ali malikovalec.”

Ta poslančev nauk uči, da ima vsak človek to prirojeno nagnjenost, vendar zunanji vplivi, kot sta starševstvo in družba, spremenijo človeka v nekaj, kar ne temelji na prirojenem znanju o Bogu.

Kljub dejstvu, da je fitra naravno stanje, ga zunanji vplivi lahko “prikrijejo” ali “pokvarijo”. Ti vplivi, kot jih navaja zgornji poslančev nauk, lahko vključujejo starševstvo, družbo in pritisk vrstnikov. Ti vplivi lahko zameglijo fitro in preprečijo ljudem, da bi priznali resnico. Ko je naravno stanje zamegljeno z drugimi vplivi, bo človek morda potreboval druge dokaze za obstoj Boga.

Z vidika islamske epistemologije je pomembno vedeti, da prepričanje o obstoju Boga ni samo plod sklepanja iz neke vrste induktivnih, deduktivnih, filozofskih ali znanstvenih dokazov. Namesto tega ti dokazi prebujajo in razkrijejo fitro, da človek prizna prirojeno znanje o Bogu. Resnica o Božjem obstoju in dejstvo, da je On vreden našega čaščenja, je že znana naši fitri. Vendar pa lahko fitro zamegli socializacija in drugi zunanji vplivi. Zato je vloga racionalnih argumentov, da nas “opomnijo” na resnico, ki jo že poznamo.

Za ponazoritev te točke si predstavljajte, da sem čistil materino podstrešje. Ko premikam stare vrečke in mečem stan neželene predmete, najdem svojo najljubšo igračo, s katero sem se igral, ko sem bil star 5 let. V tem trenutku se mi zgodi, da sem opomnjen o nečem, kar že poznam. Mislim si: “o, ja. Spomnim se te igrače. Bila mi je najljubša. ” Pri resnici o verovanju v Boga in dejstvu, da je vreden našega čaščenja, ni nič drugače. Racionalni argumenti služijo kot duhovna in intelektualna prebujenja, da se začnemo zavedati znanja, ki ga vsebuje naša fitra.

Drugi načini, na katere je mogoče prebuditi fitro, so introspekcija, duhovna doživetja, razmišljanje in odsevanje. Kur’an spodbuja spraševanje in poglobljeno razmišljanje o stvareh:

Tako podrobno pojasnjujemo dokaze ljudstvu, ki razmišlja. [Plemeniti Kur’an 10:24]

V tem so zares znamenja za ljudi, ki razmišljajo. [Plemeniti Kur’an 45:13]

Islamska epistemologija na racionalne argumente gleda kot na sredstvo in ne na cilj. Zato je zelo pomembno opozoriti, da vodenje prihaja samo od Boga in nobena količina racionalnih dokazov ne more prepričati srca, da spozna resnico islama. Bog to zelo jasno pove:

Ti ne moreš usmeriti na Pravo pot tistega, ki ga imaš rad, temveč Allah usmeri na Pravo pot, kogar On hoče. In On najbolje ve za tiste, ki so usmerjeni na Pravo pot. [Plemeniti Kur’an 28:56]

Vodenje je duhovna zadeva, ki temelji na Božjem usmiljenju, znanju in modrosti. Če bo Bog želel, da je nekdo voden z racionalnimi argumenti, potem ničesar ne bo ustavilo tega človeka pri sprejemu resnice. Če pa se Bog na podlagi Božje modrosti, odloči, da si nekdo ne zasluži vodenja, potem ta človek ne bo nikoli sprejel resnice, ne glede na to, koliko prepričljivih argumentov je predstavljenih.

Za zaključek, vera v obstoj Boga je samoumevna resnica. Kot velja za vsa samoumevna dejstva, ko jih nekdo izpodbija, je breme dokazovanja na tem človeku. Edini način, da bi bila vera v obstoj Boga spodkopana, je obstoj pozitivnih dokazov za neobstoj Božanskega. Vendar pa je teh nekaj argumentov, ki jih imajo ateisti proti obstoju Boga šibkih in filozofsko plitvih. Samoumevno dejstvo resnice o obstoju Boga je bilo obravnavano v Kur’anu pred več kot 1400 leti:

“Mar dvomite v Allaha, Tvorca nebes in zemlje? [Plemeniti Kur’an 14:10]

Razlogi, da verjamemo

Predstavljajte si, da ste se zjutraj zbudili in odšli v kuhinjo, da bi si pripravili zajtrk. Ko ste se približali kuhinjski mizi, ste našli dva koščka kruha z najljubšim čokoladnim namazom. Vendar opazite, da je bil namaz na kruhu namazan tako, da je tvoril besedi “ljubim te”. Presenečeni ste, ampak zakaj? Mislite, da se je kosoma kruha nekako uspelo narezati, čokoladni namaz pa se je lahko sam uredil na tak način – vse po naključju? Ali pa domnevate, da se je vaša ljubljena oseba odločila, da se bo zgodaj zbudila in vnaprej pripravila zajtrk za vas? Vsak razumen človek na tem planetu bo zanikal, da se je to zgodilo brez kakršnega koli namena ali vzroka; slepo naključje kot razlaga ne zadostuje.

Pri vesolju ni nič drugače. Ima urejeno in natančno kozmično arhitekturo, ki kaže na namensko zasnovo. Vesolje ima točen niz zakonov, ki dovoljujejo obstoj življenja. Urejeno je na določen način, kateri dovoljuje, da človek cveti. Če bi bili zakoni drugačni ali če vesolje ne bi vsebovalo življenja občutljivo razporeditev zvezd, planetov in drugih fizičnih stvari različnih velikosti, mi ne bi bili tukaj in brali ta članek. Pravzaprav človeškega življenja sploh ne bi bilo.

Razmislite o drugi analogiji. Predstavljajte si, da ste astronavt in delate za NASO. Leto je 2070 in kot prvi človek boste obiskali planet, ki je podoben Zemlji v neki drugi galaksiji. Vaša naloga je iskanje življenja. Končno pristanete in ko izstopite iz svoje vesoljske ladje, ne vidite ničesar drugega kot skale. Vendar pa med potovanjem na koncu najdete nekaj, kar izgleda kot velik rastlinjak. V notranjosti lahko vidite človeku podobna bitja, ki se sprehajajo, jedo, se igrajo, delajo in živijo normalno produktivno življenje. Opazite tudi rastline, drevesa in drugo rastje. Ko se približate strukturi, vas sprejmejo in povabijo prijazni veleposlaniki. Med začetnim srečanjem s temi prijaznimi ‘vesoljci’ vam povedo, da ima zgradba ravno pravo raven kisika. Prav tako ima zadostne količine vode in kemičnih spojin, ki olajšuje pridelavo hrane in zagotavljajo življenjsko podporo rastlinam. Presenečeni nad tem, kar slišite, jih vprašate, kako jim je uspelo ustvariti popolnoma delujoč ekološki sistem, ki vzdržuje življenje. Eden od veleposlanikov odgovori: “Zgodilo se je po naključju”.

Vaš um takoj začne dojemati posledice tako smešne izjave. Edina možna razlaga strukture je, da jo je zasnovalo inteligentno bitje, ne pa neki naključni fizični proces. Medtem ko te misli tečejo po vaši glavi, vas drugi ambasador prekine in reče: “On se samo šali.” Vsi se smejijo. Če majhna ekološka zgradba na skalnem planetu spodbudi sklep, da je gotovo bil zasnovan, potem si predstavljajte, kaj bi morali sklepati o celotnem vesolju.

Vesolje in vse v njem obstaja v skladu z fizičnimi zakoni. Če bi bili ti zakoni drugačni, ne bi bilo zapletenega zavestnega življenja. Vesolje vsebuje milijarde zvezd in galaksij. Med neštetimi galaksijami se nahaja nešteto planetov. Eden od teh planetov je naš dom, Zemlja. Naš planet vsebuje trilijone zavestnih bitij. Bitja kot smo mi, ki znajo razmišljati, načrtovati in odsevati.

Neizogiben zaključek iz vsega tega je preprost, vendar globok: za vsem tem oblikovanjem, mora biti Stvarnik.

Vse okoli nas kaže na Boga. Razmišljanje o vsem tem stvarstvu, naj bi ustvarilo neizmeren občutek strahospoštovanja in hvaležnosti Bogu.

Resnično! V stvarstvu nebes in Zemlje in v menjavi noči in dneva so znamenja za ljudi, ki razumejo. [Plemeniti Kur’an 3:190]

Load More Related Articles
Comments are closed.

Check Also

Deset zapovedi v Kur’anu

Allahovo univerzalno sporočilo Reci: “Pridite, recitiral bom, kar vam je vaš Gospoda…