Muslimani verujemo v Enega Boga
V vsakem jeziku obstaja eden ali več izrazov, ki se uporabljajo, ko govorimo o Bogu in o nižjih božanstvih. V primeru besede ‘Allah’ temu ni tako. Allah je osebno ime Enega in Edinega Boga. Nikomur drugemu ne moremo reči Allah. Izraz nima ne množine in ne spola. Beseda izraža premoč nad besedo ‘bog’, ki jo lahko uporabljamo kot množinsko obliko, npr ‘bogovi’ ali v ženskem spolu ‘boginja’. Zanimivo je omeniti, da je Allah osebno ime Enega in Edinega Boga tudi v armenščini – jeziku Jezusa (naj je mir z njim). Beseda Allah edinstveno in popolno opiše koncept Boga v islamu.
Za muslimane je Allah Vzvišeni, Stvarnik in Večni Vzdrževalec, ki ni podoben nikomur in se z ničemer ne more primerjati. Poslanca Muhammada ﷺ so ljudje njegovega časa spraševali o Allahu. Odgovor na njihova vprašanja pa je prišel od samega Boga v obliki kratkega poglavja v Kur’anu, ki se razume, kot bistvo Edinosti Boga oz. moto monoteizma:
Reci: “On je Allah, Edini. Allah je Samo-obstoječi, h Kateremu se vsi zatekajo. Ni rodil in ni rojen. In Njemu, Edinemu ni enak nihče.” [Plemeniti Kur’an 112:1-4]
Nekateri nemuslimani trdijo, da islam opisuje Boga kot strogega in krutega, ki zahteva le popolno ubogljivost. Boga, ki ni ljubeč in prijazen. Nič ne more biti dlje od resnice, kot te trditve. Dovolj je že samo to, da veste, da se vsako od 114-ih poglavij z izjemo enega v Kur’anu začne z: “V imenu Allaha, Najbolj Milostnega, Najbolj Usmiljenega.” V enem izmed govorov Poslanca Muhammada ﷺ nam je povedal:
“Bog je bolj ljubeč in prijazen, kot je mati do svojega ljubega otroka.”
Poleg tega, da je Bog Milostljiv, je tudi pravičen. Tako vsak zlikovec in grešnik dobi svoj del kazni in vsak pravičnež svoj del nagrade. Allah ne bo ravnal enako z ljudmi, ki skozi svoja življenja trpijo po Njegovi volji, in ljudmi, ki zatirajo in izkoriščajo druge. Pričakovati, da bo z njimi ravnal enako, zanika vero v to, da bo na drugem svetu vsak odgovoren za svoja dejanja in s tem zanika vsako spodbudo za moralno in krepostno življenje na tem svetu.
Islam zavrača karikiranje Boga v katerokoli človeško obliko ali Ga opisovati kot bolj naklonjenega določenim posameznikom ali narodom na podlagi bogastva, moči ali rase. Vse ljudi nas je ustvaril enakovredne. Bog nas razlikuje le po vrlinah in bogaboječnosti.
Koncepti kot so, da je Bog počival na sedmi dan Stvarjenja, da se je bojeval z enim izmed Svojih vojakov, da je Bog zavisten spletkar proti človeštvu ali da je Bog utelešen v kateremkoli človeku, je iz stališča islama bogoskrunstvo. Edinstvena raba besede Allah, kot osebnega imena izraža poudarek na čistosti verovanja v Boga. Verovanje v Edinost Boga je bistveno sporočilo vseh Božjih poslancev. Iz tega razloga islam razume enačenje katerihkoli drugih božanstev z Bogom kot velik greh, ki ga Bog nikoli ne bo odpustil, če se oseba pred smrtjo ne pokesa.
Stvarnik je v svoji naravi drugačen od svojega stvarstva, kajti če bi bil enak, bi obstajal le začasno in bi potemtakem potreboval nekoga, da ga ponovno ustvari. Iz tega sledi, da ni ničesar, kot je On. Če stvarnik ni začasen, potem mora biti večen.
Če je večen, potem ne more biti povzročen in če Njegovega obstoja ni nič povzročilo, potem nič izven Njega ne povzroča Njegov nadaljnji obstoj, kar pomeni, da mora biti Samozadosten. In če se ne zanaša na nikogar, da nadaljuje Njegov obstoj, potem ta Obstoj nima konca. Stvarnik je potemtakem večen:
“On je Prvi in Zadnji, Vidni in Nevidni in On ima znanje o vsem.” [Plemeniti Kur’an 57:3]
On je Samozadosten in Samostojen ali če uporabimo izraz iz Kur’ana: On je Al-Kajjum. Stvarnik ni le tisti, ki vse ustvari, temveč je tudi tisti, ki vse ohranja ali če želi, odstrani iz obstoja in tako je On povzročitelj vsega, kar se zgodi.
Allah je Stvarnik vsega in On upravlja z vsem. Njemu pripadajo ključi Nebes in Zemlje: in tisti, ki ne verujejo v Znamenja, – Oni bodo izgubljeni. [Plemeniti Kur’an 39:62-63]
In na Zemlji ni niti enega živega bitja, ki od Allaha ne bi bilo deležno oskrbe. Za vsakega ve, kje bo prebival in kje bo preminul. Vse je (zapisano) v jasni Knjigi. [Plemeniti Kur’an 11:6]
Božji atributi
Če je Stvarnik Večen in Večno-Živeči, potemtakem morajo tudi njegovi atributi biti večni in večno trajajoči. Bog ne izgublja svojih atributov, niti ne dobiva novih. Če je temu tako, potem so njegovi atributi popolni. Je lahko več kot le en tak Stvarnik s popolnimi atributi? Sta lahko recimo dva Stvarnika s popolno Močjo nad vsem? Jasno je, da to ni izvedljivo. Kur’an povzame te argumente v naslednjem verzu:
“Allah ni spočel sina in razen Njega ni drugega Boga. Če bi bilo drugače, bi vsak bog počel, kar bi hotel s tem, kar je ustvaril; eden drugega bi premagovala, Slava Allahu, ki je Vzvišen nad tem, kar Mu pripisujejo!” [Plemeniti Kur’an 23:91]
Edinost Boga
Kur’an nas svari pred neresničnimi, domnevnimi bogovi. Tistega, ki časti predmete narejene s človeško roko, vpraša:
Kako se morete klanjati tistim, ki jih sami izklešete, ko pa jih je, tako kot vas, ustvaril Allah? [Plemeniti Kur’an 37:95-96]
Reci: “Mar ste si namesto Njega vzeli za zaščitnike tiste, ki sami sebi ne morejo ne koristiti ne škoditi?” [Plemeniti Kur’an 13:16]
Častilcem nebesnih teles navaja Abrahamovo zgodbo:
Ko ga je prekrila noč, je videl zvezdo. Rekel je: “To je moj gospodar,” ko pa je zašla, je rekel: “Ne maram tistih, ki zaidejo.” In ko je videl vzhajajoči mesec, je dejal: “To je moj gospodar,” ko pa je zašel, je rekel: “Če me moj Gospodar ne bo usmeril, bom zagotovo med zablojenimi ljudmi.” Ko je videl vzhajajoče sonce, je rekel: “To je moj gospodar, ta je večji,” ko pa je zašlo, je rekel: “O, moj narod! Resnično se odrekam vsemu, kar vi malikujete.” Resnično sem svoj obraz usmeril k Tistemu, ki je iz nič ustvaril nebesa in zemljo, kot pravoveren in nisem od malikovalcev.” [Plemeniti Kur’an 6:76-79]
Vernikovo vedenje
Da bi lahko postali muslimani (se pokorili Bogu), je potrebno verovati v Edinost Boga, v smislu, da je edini Stvarnik, Vzdrževalec, Ohranjevalec, itd. Vendar verovanje v to, v nadaljevanju ‘Tawhid Ar-Rububijje’, ni dovolj, saj so mnogi pogani poznali in verjeli v Vsemogočnega Boga. Za polno razumevanje ‘Tawhida Ar-Rububijjeta’ moramo dodati ‘Tawhid ul-Uluhijje’, ki potrdi dejstvo, da je le En Bog, ki je vreden čaščenja in nas tako kliče k izogibanju čaščenja drugih stvari ali bitij.
Ob osvojitvi znanja o Enem in Edinem Bogu, mora človek Vanj verovati in nikoli dopustiti, da ga nekaj pripelje do tega, da zanika resnico. Ko se resnica dotakne srca, le-ta vpliva na človekov izgled in obnašanje. Poslanec je rekel:
“Vera je to, kar je trdno zasidrano v srcu in kar je dokazano z dejanji.”
Eden izmed presenetljivih rezultatov vere je hvaležnost Bogu, kar lahko označimo kot bistvo ibadeta (čaščenja). Občutek hvaležnosti je tako pomemben, da je kdorkoli, ki zanika Resnico imenovan ‘kafir’ ‘nehvaležnež’. Vernik ljubi Boga in Mu je hvaležen za vse darove, ki mu jih daje. Zaveda se, da so njegova dobra dela daleč od tega, da bi bila primerljiva z Božjimi uslugami in zato vernik nestrpno stremi k zadovoljevanju Boga in se Nanj pogostokrat spomni. Kur’an vzpodbuja ta občutek hvaležnosti s tem, da zelo pogosto govori o Božjih atributih.
“Allah, ni drugega boga razen Njega, Večno-živi Samo-obstoječi Vzdrževalec vsega! Ne prevzameta Ga ne dremež ne spanec. Pripada Mu vse, kar je na nebesih, in vse, kar je na Zemlji. Kdo je tisti, ki nekoga zagovarja pri Njem, razen z Njegovim dovoljenjem? On (Allah) ve, kaj je bilo pred njimi in kaj bo za njimi; in ne morejo obvladovati delčka Njegovega znanja, razen toliko, kolikor sam hoče. Njegov Kursi (stol) obdaja nebesa in Zemljo in ohranjanje le-teh Mu ni težko. In On je Najvišji, Veličastni!”[Plemeniti Kur’an 2:255]
