Odkritje ameriškega astronoma
Leta 1929 je v kalifornijskem observatoriju Mount Wilson ameriški astronom po imenu Edwin Hubble naredil eno največjih odkritij v zgodovini astronomije. Medtem ko je opazoval zvezde z velikanskim teleskopom, je ugotovil, da se svetloba iz njih premakne na rdeči konec spektra in da je ta premik bolj izrazit, kolikor dlje je zvezda oddaljena od Zemlje.
To odkritje je imelo elektrifikacijski učinek v svetu znanosti, saj se po priznanih fizikalnih pravilih spektri svetlobnih žarkov, ki potujejo proti opazovalni točki, nagibajo k vijolični, medtem ko se spektri svetlobnih žarkov oddaljujejo od točke opazovanja proti rdečemu. Med Hubblovimi opazovanji je bilo odkrito, da se svetloba, ki prihaja od zvezd nagiba proti rdeči barvi. To pomeni, da se zvezde nenehno oddaljujejo od nas.
Hubble je že dolgo pred tem naredil še eno zelo pomembno odkritje: Zvezde in galaksije se ne le oddaljujejo od nas, temveč tudi ena od druge. Edini zaključek, ki bi ga lahko izpeljali iz vesolja, kjer se vse odmika od vsega drugega, je, da se vesolje nenehno ‘širi’.
Odkritje Alberta Einsteina
Za boljše razumevanje, vesolje je mogoče razumeti kot površino balona, ki ga raznese. Tako kot se točke na površini balona, ko se balon napihuje, ločujejo druga od druge, tako se tudi predmeti v vesolju odmikajo drug od drugega, ko se vesolje širi.
To je bilo teoretično pravzaprav odkrito že prej. Albert Einstein, ki velja za največjega znanstvenika stoletja, je po izračunih iz teoretične fizike ugotovil, da vesolje ne more biti statično.
Vendar je svoje odkritje postavil na stran, ker je bilo preprosto v nasprotju s splošno priznanim modelom statičnega vesolja njegovega časa. Pozneje naj bi Einstein svoje dejanje označil za “največjo napako v svoji karieri”. Hubblova opazovanja so kasneje potrdila, da se vesolje širi.
Kakšen pomen je imelo dejstvo, da se vesolje širi, za obstoj vesolja? Širitev vesolja je pomenila, da bi lahko vesolje, če bi potovali nazaj v čas, izviralo iz ene same točke. Izračuni so pokazali, da bi morala imeti ta “ena točka”, ki predstavlja vso snov vesolja, “ničelni volumen” in “neskončno gostoto”. Vesolje je nastalo z eksplozijo te posamezne točke z ničelnim volumnom. Ta velika eksplozija, ki je zaznamovala začetek vesolja, pa je bila poimenovana “Veliki pok”.
Potrebno je navesti, da je “ničelni volumen” teoretični izraz, ki se uporablja za opisne namene. Znanost lahko opredeli koncept “ničesar”, ki je zunaj meja človekovega razumevanja, le tako, da ga izrazi kot točko z ničelnim volumnom. V resnici “točka z ničelnim volumnom” pomeni “nič”. Vesolje je nastalo iz ničesar. Z drugimi besedami, bilo je ustvarjeno.
Teorija Velikega poka v Kur’anu
Teorija Velikega poka je pokazala, da so bili v začetku vsi predmeti v vesolju iz enega kosa in nato razdeljeni. To dejstvo, ki ga je razkrila teorija Velikega poka, je bilo navedeno v Kur’anu pred 14. stoletji, ko so ljudje imeli zelo omejeno znanje o vesolju; Allah pravi (kaj pomeni):
“Mar neverniki ne vedo, da so bila nebesa in Zemlja ena celota, pa smo ju ločili in vse, kar je živo smo naredili iz vode? Mar ne bodo verovali? [Plemeniti Kur’an 21:30]
Kot je navedeno v verzu, so bili vsi, tudi “nebesa in Zemlja”, ki še niso bili ustvarjeni, povzročeni v obstoj z Velikim pokom iz ene same točke in oblikovali sedanje vesolje z ločevanjem drug od drugega.
Ko primerjamo izjavo v verzu s teorijo Velikega poka, vidimo, da se med seboj popolnoma strinjata. Vendar je bil Veliki pok kot znanstvena teorija uveden šele v 20. stoletju.
Širitev vesolja je eden najpomembnejših dokazov, da je bilo vesolje ustvarjeno iz ničesar. Čeprav je znanost to dejstvo odkrila šele v 20. stoletju, nas je Allah o tej resničnosti seznanil v Kur’anu (razodetem pred 1400 leti) in rekel (kar pomeni):
In z močjo smo zgradili nebo in zares Mi ga širimo. [Plemeniti Kur’an 51: 47]
