Muslimanski prispevek znanosti v astronomiji
Muslimani so se že od nekdaj posebej zanimali za astronomijo. Sonce in luna imata ključno vlogo v vsakodnevnem življenju vsakega muslimana. S pomočjo lune muslimani določajo začetek in konec mesecev v lunarnem koledarju. Po soncu pa določijo čas molitev in posta. Prav tako s pomočjo astronomije določijo natančno smer Kible, saj morajo biti muslimani med molitvijo obrnjeni proti Meki.
Najbolj natančen solarni koledar, boljši od Julijanskega, je koledar Džilali, razdeljen pod nadzorstvom Omarja Hajama.
V Kur’anu lahko najdemo mnogo virov o astronomiji:
In On je tisti, ki je ustvaril noč, dan, Sonce in Mesec. Vsak med njimi potuje po neki tirnici. [Plemeniti Kur’an 21: 33]
Te navedbe iz Kur’ana in prepoved učenja so bile navdih za zgodnje muslimanske učenjake, da so začeli preučevati nebo. Združili so zgodnja dela Indijcev, Perzijcev in Grkov in oblikovali nova.
Ptolomejevo delo Almagest (naslov, ki ga poznamo še danes, je pravzaprav v arabščini) je bilo prevedeno, študirano in kritizirano. Odkrite so bile številne nove zvezde, kot je razvidno iz njihovih arabskih imen – Algol, Deneb, Betelgeza, Rigel, Aldebaran. Ustvarjene so bile nove astronomske tabele, med njimi tudi tabele iz Toleda, ki so jih uporabljali tudi znanstveniki kot Kopernik, Tycho Brahe in Kepler.
Ustvarjeni so bili tudi almanahi – še en arabski izraz. Nekateri drugi izrazi iz arabščine so zenit (oz. nadglavišče), nadir (oz. podnožišče), Aledo, azimut.
Muslimanski astronomi so prvi vzpostavili observatorije, kot recimo tisti v Mughari pri Hulagu, ki ga je zgradil sin Džingiskana v Perziji. Izumili so naprave, kot sta tako imenovani kvadrat in astrolab, ki so vodile k napredovanju ne le astronomije, temveč tudi plovbe po oceanih, in prispevale k evropski dobi raziskovanja.
Geografija
Muslimanski učenjaki so posvečali veliko pozornost tudi geografiji. Njihova skrb za geografijo je pravzaprav izhajala iz njihove vere.
Kur’an spodbuja ljudi, da potujejo po zemlji in opazujejo Božja znamenja in vzorce, ki so prisotni vsepovsod. Prav tako islam spodbuja vsakega muslimana, da pozna vsaj toliko geografije, da zna določiti Kiblo (pozicija Kabe v Meki), da lahko opravlja pet vsakodnevnih molitev.
Muslimani so se pogosto udeleževali daljših potovanj z namenom opravljanja trgovine, romanja (hadž) in tudi širjenja vere. Obširen islamski imperij je raziskovalcem omogočal zbiranje velikih geografskih in klimatskih informacij vse od atlantskega do pacifiškega oceana.
Med najbolj znanimi imeni na področju geografije, celo za Zahodu, sta Ibn Haldun in Ibn Battuta, znana po svojih zapisih obsežnih raziskovanj.
Leta 1166 je Al-Idrizi, slavni muslimanski učenjak, ki je služboval na sicilijanskem sodišču, ustvaril zelo natančne zemljevide, med njimi zemljevid sveta z vsemi kontinenti in gorami, rekami ter slavnimi mesti. Al-Mukaddasi je bil prvi geograf, ki je ustvaril natančne zemljevide v barvah.
Islam je v Španiji vladal več kot 700 let. V 15. em stoletju po Gregorijanskem koledarju je bil center vladavine islama v Španiji. Tu so muslimani ustanovili učne centre, ki so bili v tistem času izredno spoštovani in znani po vsem svetu. Za muslimane v Španiji in tiste, ki so živeli z njimi, ni bilo dobe “Črne smrti”, kot jo je poznala preostala Evropa. V januarju leta 1492 je muslimanska Španija kapitulirala in prišla v roke katoliškemu Rimu pod vladavino kralja Ferdinanda in kraljice Izabele. Julija istega leta so imeli muslimani ključno vlogo pri podvigu Krištofa Kolumba in njegovi plovbi proti Karibom, južno od Floride.
Da je Magellan prečkal rt ‘Dobrega Upanja’, je bila več ali manj zasluga muslimanskih navigatorjev in njihovih izumov. Prav tako sta imela Vasco da Gama in Krištof Kolumb na krovu svojih ladij muslimanske navigatorje.
Človeštvo
Za vsakega muslimana, moškega ali žensko, je iskanje znanja nekaj obveznega. Glavna vira, Kur’an in Sunnet (nauki poslanca Muhammada), spodbujata muslimane, naj iščejo znanje in postanejo učenjaki, saj je to najboljši način, kako spoznati Allaha (Boga) ter ceniti Njegove čudovite stvaritve in biti zanje hvaležni.
Muslimani so bili vedno željni novega znanja, tako verskega kot posvetnega, in v nekaj letih Muhammadovega poslanstva je velika civilizacija poskočila in zacvetela. Razvijati so se začele muslimanske univerze. Az-Zajtuna v Tuniziji in Al-Azhar v Kairu sta najstarejši še obstoječi univerzi na svetu, saj obstajata že več kot 1000 let. Bili sta model za prve evropske univerze, kot so tiste v mestih Bologna, Heidelberg in Sorbonne. Prav tako vsem znana akademska čepica izvira z univerze Al-Azhar.
Muslimani so veliko prispevali k razvoju na različnih področjih, kot so geografija, fizika, kemija, matematika, medicina, farmacija, arhitektura, lingvistika in astronomija. Muslimanski učenjaki so bili tisti, ki so svetu predstavili algebro in arabske številke. Astrolab, kvadrat, druge navigacijske naprave in zemljevide so razvili muslimanski učenjaki in tako igrali pomembno vlogo v svetovnem razvoju, predvsem v času velikih raziskovanj v Evropi.
Muslimanski učenjaki so preučevali stare civilizacije, od Grkov in Rimljanov do Kitajske in Indije. Aristotelova, Ptolomejeva, Evklidova dela so bila prevedena v arabski jezik. Muslimanski učenjaki in znanstveniki pa so dodali svoje kreativne ideje, odkritja in izume in to novo znanje predstavili Evropi ter tako vodili pot v renesanso. Veliko znanstvenih in medicinskih razprav, prevedenih v latinščino, je služilo kot klasični tekst in referenca vse do približno 17. in 18. stoletja.
Matematika
Muslimanski matematiki so dosegali presežke v geometriji, kot je razvidno iz njihovih grafičnih umetnosti. Al-Biruni (dosegal presežke tudi na področju zgodovine, geologije in mineralogije) je začetnik trigonometrije, kot veje matematike. Tudi drugi muslimanski matematiki so dali pomemben prispevek k številnim teorijam.
Zanimivo je omeniti, da islam poziva človeštvo, da preučuje in raziskuje vesolje. Na primer, Kur’an navaja:
Pokazali jim bomo naša znamenja tako v prostranstvih kot v njih samih, vse dokler jim ne bo povsem jasno, kaj je resnica. [Plemeniti Kur’an 41: 53]
To povabilo k raziskovanju in iskanju je vzbudilo zanimanje med muslimanskimi astronomi, matematiki, kemiki in strokovnjaki drugih ved, ki so imeli jasno in trdno razumevanje medsebojne povezanosti geometrije, matematike in astronomije.
Muslimani so izumili tudi ničlo (beseda ‘cifra’ izhaja iz arabske besede sifr) in organizirali številke v decimalni sistem. K temu so dodali izum za označitev neznane količine, npr. spremenljivka x.
Prvi znan muslimanski matematik Al-Hvarizmi je izumil algebro (al-džabr), ki so jo potem dodelali drugi, med najbolj opaznimi Omar Hajam. Al-Hvarizmijevo delo, prevedeno v latinski jezik, je bilo skupaj z arabskimi številkami in matematiko prineseno v Evropo preko Španije. Beseda ‘algoritem‘ izhaja iz dela njegovega imena.
Medicina
Islam označuje človeško telo kot vir hvaležnosti, saj ga je ustvaril Vsemogočni Allah (Bog).
Za muslimane so bila vprašanja kot: kako telo deluje, kako ga obdržati čistega in varnega, kako preprečiti napad bolezni ter kako bolezen zdraviti, še kako pomembna.
Ibn Sina (umrl 1037), na Zahodu bolje poznan kot Avicenna je bil morda najboljši fizik do moderne dobe. Njegova slavna knjiga, Al-Qanun fi’l-tibb (Zakon medicine), je bila celo v Evropi uporabljena kot učna knjiga več kot 700 let.
Sam poslanec Muhammad ﷺ je spodbujal “jemanje zdravil proti boleznim”, saj so bili ljudje tistega časa nenaklonjeni uporabi le-teh. Prav tako je rekel:
“Bog ni ustavil nobene bolezni, ne da bi zanjo ustvaril zdravilo, razen za visoko starost. Ko je protistrup zaužit, bo pacient z Božjim dovoljenjem ozdravel.”
Ker jim vera tega ni prepovedovala, so muslimanski učenjaki uporabljali človeška trupla za preučevanje anatomije in psihologije ter kot pomoč za izobraževanje študentov o delovanju telesa. Ta empirična študija je omogočila hiter razvoj operacijskih postopkov.
Al-Razi, na Zahodu znan kot Razes oz. Razis (umrl 932), slaven fizik in znanstvenik, je bil eden najboljših fizikov v Srednjem veku. Poudarek je dajal na empirično opazovanje in klinično medicino, kot diagnostik ni imel tekmecev. Napisal je tudi razpravo o higieni v bolnišnicah. Abdul-Qasim Az-Zahrawi je bil zelo znan kirurg v enajstem stoletju, v Evropi znan po svojem delu ‘Metode medicine’ (Kitab al-Tasrif).
Drugi pomembni prispevki so bilo narejeni v farmakologiji, kot je denimo Ibn Sinajeva ‘Knjiga ozdravljenja’ (Kitab al-Shifa’) in javnega zdravja. Vsako večje mesto v muslimanskem svetu je imelo številne odlične bolnišnice. Nekatere izmed njih so bile namenjene poučevanju in mnoge so bile specializirane za določene bolezni, vključno duševne in čustvene. Otomani so bili še posebej znani po gradnji bolnišnic in visoki ravni higiene v le-teh.
