Pred vami je kratka zgodba naše slovenke sestre Alenke, ki opisuje svojo pot do islama. Prijetno branje!
Moja resnična pravljica
Oblečem se, pozdravim Failo in Haruna, potem pa si rečem, da bom malo stopila ven, na svež zrak. Odprem vrata in … zagledam snežinke, ki mehko in nežno padajo z neba! Spuščajo se. Srce mi je zaigralo. Še en znak! ‘Allahu Ekber!’ zakličem v sebi in poglej … Moj Bog! Najraje bi pokleknila na kolena in jokala, se smejala in kričala. Od sreče in veselja, ker grem končno v pravo smer, ker končno čutim mir v duši, ker končno verjamem, ker imam končno svojo resnično pravljico, ki sem jo v tem bledem življenju iskala, odkar me je Allah dž.š. oživel. Elhamdulillah!
Verjetno v to mojo zgodbo polovica od vas ne bo verjela … Verjetno je ne boste razumeli na moj način. Ta trenutek razmišljate: ‘Kaj pa je to takega, če pade sneg!’ V tem primeru drži stari rek: ‘Vsake oči imajo svojega malarja!’ Jaz dodajam: ‘Vsake oči imajo svojega malarja, svoje srce in svoje znake, ki jih Allah dž.š. spušča na njegovo pot.’
Kdaj se je začela moja usmeritev na pravo pot?
Nekoč sem skrbela za znankino stanovanje, ko je odšla na dopust. Pospravljala sem knjižne police in med knjigami opazila Kur’an. Tako rada bi pokukala vanj, a se ga nisem upala dotakniti. Še sama nisem razumela od kje strah! Ni mi bilo jasno, zakaj se tako zelo bojim navadne knjige, da je še odpreti ne upam. A zdelo se mi je, da je le preveč sveta; da ne more kar vsakdo odpreti njenih platnic. Vedite, da se mi o Islamu še sanjalo ni. Vedela sem le, da je to neka zelo stroga vera. Med tistim časom sem začela pisati pravljico, ker zelo rada pišem. V tistem njenem stanovanju sem dobila neko čudežno inspiracijo. Pravljica je govorila o zvezdici, ki je hotela sijati. Potovala je po vesolju, spoznavala nebesna telesa, v veliko pomoč pa ji je bila tudi stara, zaprašena knjiga, ki jo je vodila do njenega cilja. Namreč sijati tako močno kot zvezdica Severnica.
Islamski skrajneži in teroristi?
Minilo je nekaj časa. Nekega dne pa sem s prijateljem ob kavici poslušala poročila. Govorili so o teroristih. Izjavila sem: ‘Ah, ti islamski skrajneži!’ Prijatelj pa je mirno odvrnil: ‘Islam je lepa vera! Ne sodi po njih!’ Takrat sem se zamislila in se odločila, da malo raziščem. Ja, tako se je začelo …
Islam je kot rahla sapica sredi vročega poletja prihajal v moje življenje. Kot rahel vetrc je zazibal moje srce in mi korak za korakom razkrival svojo lepoto. V nekem zimskem večeru mi je moj raziskovalni duh velel, naj malo pobrskam, prevohljam po internetu …
Iskanje resnice z odprtim srcem
Kaj resnično predstavlja ta vera? Prepustila sem se vrtincu iskanja Resnice. Na tipkovnici računalnika sem odtipkala besedo Islam in vstopila na spletno stran, kjer je pisalo: ‘BOG JE EDEN!’ Odprla sem usta in spreletelo me je. V tistem obdobju sem začenjala čutiti jezo do vere. ‘Vera bi morala ljudi združevati, ne pa jih razdeliti. Seveda je toliko jeze, ko pa je toliko različnih bogov, vsak ima že svojega! Ni čudno, da smo vsi izgubljeni,’ sem razmišljala. Ko sem tisti večer prebrala besedo EDEN, sem si rekla: ‘JA!!!! To je to! Eden in edini! Allah!
Potovnje v Sarajevo
In me je gnalo naprej. V Sarajevo. Mesto, ki me je tako prevzelo, kot te lahko prevzame le ljubezen na prvi pogled. Tam mi je nek gospod rekel: ‘Glavno pravilo Islama je: ‘BODI DOBER ČLOVEK!” Srce mi je spet zaigralo! To sem iskala! Dobroto in edinost! Je lahko še bolj popolno? Oh, ja! Še bolj popolno je! Nekega večera se je slišal iz mošeje klic k molitvi. V svoji sobici v centru mesta sem ravno pospravljala nakupljene knjige v potovalni nahrbtnik. Odložila sem stvari in sedla: Kaj je to? Kako lepo! Nekdo poje pesmico! Pesmico za dušo! Slišalo se je kot klic od nekje daleč proč, kot bi prihajal od zvezd, iz neskončnega vesolja. Srce se mi je napolnilo z mirom, toplino … Težko je razložiti te prelepe občutke. Zaželela sem si delati in deliti dobro, sebi in ljudem.
Drugo jutro sem stopila v Husrev-Begovo džamijo. Kako me je prevzela njena lepota … in tepihi! Tam sem spoznala nekega fanta, ki kliče k molitvi. Razložil mi je malo o tisti pesmici. Nežno me je prevzemala tista verska milina. Kot mali metuljček je sedla na moje srce in plahutala s krilci, kot bi hladila rane iz preteklosti. Nihče me ni prisilil, nihče mi ni vsiljivo razlagal moja kriva pota, kako me bo hudič pokopal, nihče me ni zvezal, ugrabil ter pomuslimanil. No, tako so govorili, da se to dogaja. Seveda tisti, ki niso vedeli nič.
Ni boga rezen Allaha in Muhammad je njegov poslanec
Jaz pa sem spoznavala ljudi, se dopisovala in iskala pravo pot pri izvoru. Pri ljudeh, ki vedo in govorijo Resnico ter živijo v skladu z njo. Ne več iz poročil, angleških atlasov, slovenskih zgodovinarjev! Gnalo me je kot neka podzavestna misel, da bom našla tisto, kar sem si želela najti vse svoje življenje. Vero in upanje. Ko sem prišla iz Sarajeva, sem obiskala sestre na Jesenicah. Prevzela me je njihova dobrina, toplina in veselje. Življenje pa se mi je nevede spreminjalo … postavljalo na glavo, spet v pravo smer, pa spet na glavo … Vmes sem zašla na kriva pota. Z Allahovo pomočjo pa je prišla lučka, ki mi je osvetlila pravo smer. Rešila sem se, brez posledic. Minevalo je že eno leto od mojega prvega stika z islamom. Neke decembrske noči sem prebirala knjižico iz Sarajeva. Bilo je nekaj dni pred 25.12. Tam sem prebrala besedo nijjet … Ko začutiš … In takrat sem vedela. Brez kakršnih koli dvomov sem zaključila svojo osebno raziskavo z besedami: ‘Ni boga razen Allaha dž.š in Mohamed a.s. je njegov poslanec.’
Primer zaključen! Potem sem stopila ven na zrak. In kaj zagledam? Po tednu dni močne oblačnosti, brez videnja neba, ne podnevi in ne ponoči, zagledam kristalno jasno, bleščeče se zvezdnato nebo, s prelepim mesecem na sredi! Takrat sem spoznala. Prišel je čas, da si pustim biti to, kar sem že vse svoje življenje. Muslimanka. Ne glede na vse. Vera je začela greti mojo dušo, srce in razum. Odtipkala sem Failino številko. Ura je že zdavnaj odbila polnoč. »Halo, Faila, že spiš? Jaz bi rada prestopila.«
To je to. Moja drobna zgodba. Kot košček v velikem mozaiku. Ja, vsak musliman prispeva svoj kamenček, svojo snežinko, svojo zvezdico, svojo zgodbo in svoje srce. Ob vsem tem pisanju se mi je spet zavrtel film nazaj in tako srečna sem, da sem lahko del islama. In spet se bom zahvalila Allahu dž.š., ker mi je dal VSE. Predvsem pa je rešil mene in mojo dušo pred temno globino na koncu napačnih življenjskih stezic. Hvala, hvala, hvala, hvala, … dokler bom zmožna misliti … Hvala!
Preberi več na spletni strani Skrivnosti muslimanke
