Pred vami je kratek intervju z našim slovenskim bratom, kateri se je odločil, da bo živel po načelih islama. Zakaj ta sprememba? Česa ni našel v nobenem drugem stilu življenja, le v islamu. Preberite si njegovo zgodbo.
Zahvaljujemo se vam, da ste privolili v ta pogovor in da lahko naše bralce seznanimo z vašo življenjsko zgodbo. Morda bi se za začetek na kratko predstavili?
R.Š.: V imenu Boga Najbolj Milostnega, Najbolj Usmiljenega! Moje ime je R. Š. Rodil sem se leta 1982 v Ljubljani kot edini otrok v družini. Osnovno šolanje in gimnazijo sem opravil v Litiji, zdaj pa sem vpisan na Filozofski fakulteti na oddelku za arheologijo. Na arheologijo sem se vpisal zaradi mojega velikega zanimanja za zgodovino. Slednja je tudi veliko vplivala na moje življenje in me nekako drugače usmerila. Veliko se zanimam za šport, predvsem za kolesarjenje, tek… Potem foto-amaterstvo, torej slikanje s fotoaparatom. Pred mojim vstopom v islam sem risal tudi stripe, vendar danes tega ne počnem več, ker je to haram – prepovedano. Moram omeniti tudi potovanja, ki so mi zelo pri srcu. Do sedaj sem obiskal Egipt, Sirijo, Jordanijo in Turčijo. Seveda je za ta potovanja potrebno veliko časa in precej denarja, vendar pa je zadovoljstvo zato toliko večje, ko dobiš možnost, da se dejansko nekam odpraviš. Na teh potovanjih se veliko tudi naučiš, razširiš svoja obzorja in spoznaš nove ljudi. Predvsem pa je v teh državah bilo veliko lažje navezati stike z ljudmi, ki so mnogo bolj prijazni in odprti in tudi to je močno vplivalo na mojo revizijo mišljenj o islamu in muslimanih.
Ali lahko našim bralcem opišete svojo pot v islam in kaj je tisti veliki navdih, ki vas je pripeljal v naročje islama?
R.Š.: Kar se tiče moje verske vzgoje v družini, moram reči, da je ni bilo. Vzdušje je bilo tako rekoč ateistično, čeprav sem vedno imel nekakšno prepričanje, da Bog obstaja. Vendar si nisem nikoli predstavljal tega verovanja skozi kakšne verske obrede. Enostavno nisem verjel, da je vse okoli nas nastalo iz nič, tega enostavno nikoli nisem razumel. Da sem res začel verjeti v Boga, pa je, moram reči, skupek naključij. Čeprav to niso bila naključja, ker okoli nas ni nič naključno, vse ima namreč svoj smisel, samo najti ga je potrebno. Ena izmed stvari, ki me je pri islamu močno prevzela, je velika pokornost Bogu. Pokornost v vsakdanjem življenju. V malokateri veri se klanjajo Bogu, muslimani to počnejo petkrat na dan, ne glede na svoj status. Dejansko je malo ljudi tako podložnih Bogu, kot so muslimani. Moj prvi stik z islamom je bil pri potovanju v arabske dežele. Zelo lep doživljaj sem imel predvsem v Siriji, kjer mi je neki domačin hotel dati denar za darilo, če pač nimam dovolj denarje, da mi tako pomaga pri mojem bivanju v Siriji. Znak gostoljubnosti je bil za zahodne pojme že dokaj nenavaden. Tudi v pogovoru z domačini si lahko zasledil njihovo veliko širino znanja. Z prodajalcem v Siriji si se lahko pogovarjal o zgodovini, politiki, znanosti… Hočem reči, da imajo verniki precej razširjeno obzorje. Veliko sem tudi bral o Salahuddinu (Saladinu), ki je svoje sovražnike samo premagal in ne pobil, o njegovi doslednosti v izvrševanju verskih predpisov in močni veri v Allaha. V prebiranju Kur’ana pa sem čutil zdravljenje duše, ker je res napisan kot zdravilo duše. Kadarkoli mi je bila neka stvar nejasna ali sem bil v dvomih sem enostavno odprl Kur’an nekje na sredini in poiskal, tisto kar me je težilo. Do sedaj sem vse odgovore vedno tudi našel.
Kakšni so bili vaši občutki ob izgovarjanju šehade in kako je ta trenutek vplival na vaše nadaljnje življenje?
R. Š.: Ob tem sem začutil ponos. Tisto, česar preden sem postal musliman, nisem čutil. Zdaj sem ponosen, da sem musliman, da sem pokoren Allahu. V mojem življenju se kaj bistvenega ni spremenilo; pač odklanjam od sebe tiste stvari, ki so prepovedane. Vendar je to na mene še bolj pozitivno vplivalo, ker imam več prostega časa, ki ga sedaj posvečam znanju in islamu. Znanje in učenje je v islamu zelo pomembno, to je fard. Stvari, ki sem jih prej počel, danes vidim kot bežanje pred realnostjo. Sedaj tega ne počnem več, ker me islam kot edina prava realnost usmerja i me vsak dan vse bolj usmerja naprej po pravi poti. S prva sem imel določene težave pri opravljanju verskih dolžnosti zaradi svojega neznanja, vendar s časoma to izgine. Kaj kmalu lahko človek z nekaj dobre volje osvoji vse potrebno znanje in opravlja dnevne verske dolžnosti, ki jih dejansko ne čutim kot obremenitev, ampak kot olajšanje.
Ali ste v bližnji okolici, službi, čutili kakršnokoli odtujenost zaradi vašega prestopa v islam?
R. Š.: Lakonski odgovor bi bil ne. Če malo pojasnim: ljudje, mislim moj krog prijateljev, ki niso muslimani, so versko tolerantni. Bili so presenečeni nad mojo odločitvijo, vendar pri njih ni bilo moč opaziti kakršnegakoli neodobravanja.
Kakšen pa je bil odnos muslimanov do vas kot osebe, ki je prestopila v islam?
R. Š.: Moram reči, da je bil skrajno pozitiven v vsakem pogledu. Od tega, da so me takoj vključili v svoje družabno življenje, me povabili k sebi domov, do tega, da so te pripravljeni pogostiti vsak trenutek, da so te kadarkoli pripravljeni poslušati in ti dati nasvet. Muslimani so zelo obzirni, mislim da ni bolj obzirnih ljudi od muslimanov. Res pazijo na vsako besedo, ki jo izgovorijo. Res, da je vsak človek grešnik in nihče ni brez napak, ampak res močno pazijo na medsebojne odnose. Obzirni so tudi do okolice, živali, ljudi, najbolj pa do Boga. Rad bi dal tudi nasvet vsakemu, ki se zanima za islam in je na tej poti, na kateri sem jaz, da si postavi prioritete. Nemogoče je vse zaobjeti naenkrat. Islam razlaga vse pore našega življenja, zato je potrebno stvari jemati postopno in konstantno in kmalu bo spoznal ogromno stvari in veliko napredoval.
Kakšen bi bil tvoj nasvet vsem tistim Slovencem, ki mislijo, da poznajo islam a ga dejansko ne poznajo in v zadnjem času izražajo svojo netoleranco tudi javno?
R. Š.: Knjige, branje knjig, je način pridobivanja izvornega znanja o islamu vendar, pa v Slovenji na knjižnih policah lahko dobimo samo knjige, ki so jih pisali nemuslimani o muslimanih. Zavoljo enakopravnosti diskurza bi bilo nedvoumno vsakemu potrebno prebrati tudi knjige muslimanov o islamu. Mar ni osnovna moralna norma, da pustimo muslimanom možnost, da sami predstavijo svojo vero, saj jo oni poznajo bolje? Seveda pa knjige kažejo le posamezen vidik. Moj nasvet bi bil, naj se odprejo in pojdejo med ljudi, naj spoznajo te muslimane in se z njimi seznanijo. Naj ne verjamejo le na besedo, naj direktno spoznajo te ljudi in se o tem prepričajo. Islam ponuja res veliko samo odpreti se je potrebno, brez nepotrebnih vnaprej postavljenih dvomov, in spoznali bomo islam. Vsak posameznik naj pusti samo toliko prostora, da spozna islam in potem oblikuje svoje mnenje in preden se z njim sploh seznani.
Prosim vzvišenega Allaha, da vas nagradi za vaš trud, da vam pomaga in vas okrepi na poti resnice, da vam in nam poveča iman in nas vse skupaj zedini v džennetu.
R. Š.: “Amin. Tudi jaz želim vsem vernikom vse najboljše na njihovi poti islama, svoj družini in vsem ljudem, ki jim želim, da tako kot jaz stopijo na najboljšo pot, na pot islama. In prosim vzvišenega Allaha da nam da vse dobro.”
