Občutek strahospoštovanja
Ko vidimo izjemne spretnosti enega izmed športnih junakov ali kadar opazujemo velike podvige pogumnežev ali poslušamo motivacijski govor, smo primorani pohvaliti, to, kar doživljamo. Vstanemo. Ploskamo. Ovacija. Ganjeni smo, navdihnjeni, spodbujeni, navdušeni nad tem, čemur smo priča. Teh trenutkov v življenju nikoli ne pozabimo. Spomnite se trenutka, ko ste zadnjič doživeli nekaj podobnega in kako je bila vaša reakcije s pohvalo edina smiselna in potrebna reakcija.
Zdaj pa obrnimo našo pozornost na naš svet; živimo v tem neverjetnem vesolju. Upamo, ljubimo, iščemo pravičnost in verjamemo v vrednost človekovega življenja. Razmišljamo, čutimo in odkrivamo. Živimo v ogromnem vesolju z milijardi zvezd, galaksij in planetov. Na svetu obstajajo čuteča bitja, ki imajo edinstven tok zavedanja. Imamo breztelesen um, ki deluje s fizičnim svetom. Vesolje ima zakone in natančno ureditev, ki bi, če bi bila drugačna, preprečila nastanek zavestnega življenja. Globoko v sebi čutimo napačnost v zlu in pravilnost v dobroti.
V našem vesolju obstajajo živali in žuželke, kot so mravlje, ki zmorejo nositi breme, veliko težje od lastne teže in semena, ki lahko kalijo od vročine ognja. Živimo na planetu, kjer obstaja na tisoče jezikov in milijone vrst bitij. Živimo v vesolju, kjer človeški um lahko odkrije orožje, s katerim lahko uniči Zemljo, in ustvari ideje, ki preprečujejo sprožitev tega orožja. Živimo v vesolju, v katerem, če se en od neštetih atomov razcepi, sprosti ogromno energije. Živimo na planetu, ki lahko, če so srca združena, svetu prinese mir.
Vendar nekateri od nas nismo pripravljeni dati Bogu, ki je ustvaril celotno vesolje in vse, kar je v njem, stoječo ovacijo; da vstanemo, Ga poveličujemo in hvalimo. Se ne moremo zahvaliti Stvarniku vsakega trenutka, vsake situacije in interakcije? Oddaljeni smo in prevarani in pozabljamo na Boga, tistega, ki nas je ustvaril:
O, ti, človek! Kaj te je zapeljalo stran od tvojega Najplemenitejšega Gospodarja? [Plemeniti Kur’an 82:6]
Bog je velik, On je največji. Je vreden naše ljubezni, poslušnosti in čaščenja. Če se še vedno sprašujete, zakaj častiti Boga, so tukaj trije glavni razlogi.
1. Božja pravica, da je čaščen je nujno dejstvo Njegovega obstoja
Najboljši začetek je razumeti, kdo Bog je. Bog je po definiciji tisti, ki je upravičen do našega čaščenja. To je nujno dejstvo Njegovega lastnega obstoja. Kur’an večkrat izpostavlja to dejstvo o Bogu:
Resnično! Jaz sem Allah, razen Mene ni drugega boga, zato časti le Mene in vestno opravljaj molitev, da bi se Me spominjal (ali ko se Me spomniš). [Plemeniti Kur’an 20:14]
Ker je Bog po definiciji edino bitje, čigar pravica je naše čaščenje, je treba vsa naša dejanja čaščenja usmeriti samo na Njega.
Bog je edinstveno Edini brez partnerjev. Islam nas uči, da je On popoln. Njegova so vsa popolna imena in lastnosti v najvišji možni meri. Islam opisuje Boga, kot ljubečega, kar pomeni, da je Njegova ljubezen najbolj popolna in Njegova ljubezen je največja možna ljubezen. Zaradi teh imen in atributov je Bog edini vreden čaščenja.
Ljudje vedno hvalimo prijaznost, znanje in modrost. Vendar so Božja prijaznost, znanje in modrost tisti, ki so neomejeni brez pomanjkljivosti in napak. Zato je On vreden najobsežnejše oblike hvale. Hvaljenje Boga je oblika čaščenja. Bog je edini upravičen do naših prošenj in molitev. Najbolje ve, kaj je dobro za nas, in nam tudi želi tisto, kar dobro za nas. Tisti, ki ima omenjene lastnosti, je Tisti h kateremu moramo usmeriti naše molitve in Ga prositi za pomoč. Bog je vreden našega čaščenja, ker je nekaj o Njem, ki Ga naredi temu vrednega. On je Tisti, ki ima najpopolnejša imena in lastnosti.
Pomembna točka glede čaščenja Boga je, da je to Njegova pravica, tudi če nismo prejemniki nobenih ugodnosti. Če živimo življenji polno trpljenja, je Bog še vedno vreden čaščenja. Čaščenje Boga ni odvisno od neke vrste vzajemnega odnosa. On nam daje življenje, mi pa Ga v zameno častimo. Ne razumite narobe, Bog nam daje številne blagoslove (kot bo razloženo spodaj), vendar Ga mi častimo zaradi tega, kar On je, in ne nujno zaradi Njegovih odločitev v svoji brezmejni modrosti, o tem, kako deli svojo dobroto.
2. Bog je ustvaril vse, kar obstaja in On vse vzdržuje
Bog je ustvaril vse in nenehno vzdržuje celotno vesolje ter nas iz Svojega obilja preskrbuje. Kur’an to dejstvo večkrat ponavlja, kar vzbuja občutek hvaležnosti in strahospoštovanja v srcu poslušalca ali bralca:
“On je tisti, ki je za vas ustvaril vse, kar je na Zemlji.” [Plemeniti Kur’an 2:29]
“Mar Mu pripisujejo družabnike, ki ne morejo ustvariti ničesar, sami pa so prav tako ustvarjeni?”[Plemeniti Kur’an 7:191]
“O ljudje, spomnite se Allahove dobrote do vas! Ali obstaja še kak drug stvarnik razen Allaha, ki bi vam dal živež z neba in iz Zemlje? Ni boga razen Njega. Kako ste potem lahko zavedeni?” [Plemeniti Kur’an 35:3]
Zato so vse stvari, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, vse bistvene stvari, ki jih potrebujemo za življenje od Boga. Iz tega sledi, da vsa Hvala pripada Njemu. Ker je Bog ustvaril vse, kar obstaja, je Lastnik in Gospodar vsega, vključno z nami. Zato je primerno, da do Njega čutimo občutke strahu in hvaležnosti. Ker je Bog naš Gospodar, moramo biti Njegovi služabniki. Zanikanje tega dejstva ne zavrača zgolj realnosti, ampak predstavlja najvišjo stopnjo nehvaležnosti in arogance.
Ker nas je ustvaril Bog, je naš obstoj odvisen zgolj od Njega samega.
“Kako da ne verujete v Allaha? Bili ste mrtvi, pa vas je On oživel! Potem vas bo usmrtil in zopet oživel, nato se boste vrnili k Njemu!” [Plemeniti Kur’an 2:28]
Nismo samozadostni, čeprav nekateri izmed nas zmotno mislijo, da smo. Če živimo luksuzno in lahkotno življenje ali živimo v revščini in stiski, smo na koncu vsi odvisni od Boga. Nič na svetu ni mogoče brez Njega in karkoli se zgodi je posledica Njegove volje. Naš uspeh v življenju in veliki dosežki, ki smo jih dosegli, so se zgodili zgolj zaradi Boga. Ustvaril je vzroke, katere smo uporabili za doseganje uspeha in če On noče, da nam uspe, nam ne bo nikoli uspelo. Razumevanje naše odvisnosti od Boga bi moralo v naših srcih vzbuditi neizmeren občutek hvaležnosti in ponižnosti. Občutek ponižnosti pred Bogom in hvaležnost je oblika čaščenja. Ena največjih ovir do Božjega vodenja je zmotna predstava o samozadostnosti, ki na temelji na egu in aroganci. Kur’an to pojasnjuje:
“Ne! Človek zagotovo prestopa vse meje zla, takoj ko misli, da je samozadosten.” [Plemeniti Kur’an 96:6-7]
“Tisti, ki skopari in zavrača (priznati Allaha), ter zanika tisto najboljše, bomo olajšali (pot) do tistega, kar je težje in kaj mu bo koristilo njegovo premoženje, ko bo strmoglavil (v ogenj)? Resnično je na Nas (pokazati pravilno) usmeritev.” [Plemeniti Kur’an 92:9-12]
3. Bog nam zagotavlja neštete blagoslove
“In dal vam je nekaj od tistega, za kar ste Ga prosili. Če pa bi hoteli šteti Allahove blagre, jih ne bi mogli prešteti. Človek je zares krivičen in nehvaležen.” [Plemeniti Kur’an 14:34]
Večno bi morali biti hvaležni Bogu, ker se Mu nikoli v celotni ne moremo zahvaliti za Njegove blagoslove. Vzemite za primer srce. Človeško srce bije približno 100.000-krat na dan, kar je približno 35.000.000 krat na leto. Če bi živeli do 75. leta, bi število srčnih utripov doseglo 2.625.000.000. Koliko nas sploh šteje število srčnih utripov? Nihče jih nikoli ni. Da bi lahko prešteli, kaj takega, bi morali začeti šteti vsak srčni utrip od prve dne našega rojstva. To bi pomenilo tudi, da ne bi mogli živeti normalnega življenja, saj bi ves čas šteli utripe našega srca. Vendar vsak srčni utrip je za nas dragocen.
Vsako od nas bi žrtvoval goro zlata, da bi zagotovil, da bodo naša srca pravilno delovala in nas ohranila pri življenju. Vendar pozabljamo in zanikamo Tistega, ki je ustvaril naša srca in jim omogočil delovanje. S tem primerom lahko sklepamo, da moramo biti hvaležni Bogu in hvaležnost je oblika čaščenja. Zgoraj smo omenili le srčni utrip, predstavljajte si hvaležnost, ki jo moramo izraziti za vse druge blagoslove, ki nam jih daje Bog. S tega vidika je vse, poleg srčnega utripa, bonus. Bog nam je dal nešteto blagoslovov in tudi če bi jih lahko prešteli, bi se Mu morali zahvaliti, da smo to zmogli.
Za zaključek, ljubeče čaščenje Boga in mirno pokoravanje Njegovi volje izpolnjuje smisel našega obstoja.
