V času, ko je ves svet, vse od Grčije do Rima, od Indije do Kitajske obravnaval žensko kot otroka ali celo sužnja, je islam priznaval žensko enakovredno moškemu v številnih pogledih. Kur’an pravi:“In izmed Njegovih znamenj so naslednje: izmed vas je ustavil pare, da bi lahko našli mir in počitek ob njih in med vami je zaukazal je ljubezen in milost. Prav zares, tukaj so znamenja za vse ki preudarjate.” [Plemeniti Kur’an 30:21]
Poslanec Muhammad ﷺ je rekel:
“Najpopolnejši v veri izmed vernikov je tisti, ki je najboljši v vedenju in prijaznosti do svoje žene.” [Abu Da’ud]
Muslimani verjamemo, da sta bila Adam in Eva ustvarjena iz ene duše. Oba sta bila enakovredno kriva za greh zaradi katerega sta bila prikrajšanja Allahove milosti in Allah je obema odpustil. Številne ženske v islamu so imele visok status. Prva oseba, ki je sprejela islam je bila Hadidža, Mohammadova žena, ki jo je srčno ljubil in spoštoval. Njegova najljubša žena po Hadidžini smrti, Ai’ša, je postala priznana učenjakinja in ena izmed pomembnejših virov literature hadisov. Številne ženske iz časa Poslanca ﷺ so dosegle visoke dosežke in slavo ter skozi vso islamsko zgodovino, bile slavne in vplivne učenjakinje ter razsodnice.
Glede izobrazbe – moški in ženske imajo enake pravice in obveznosti. To je jasno razvidno iz nauka Poslanca Muhammada ﷺ:
“Iskanje znanja je obvezno za vsakega vernika.” [Ibn Madža]
To se nanaša na moške in ženske.
Žensko je potrebno obravnavati, tako kot jo je Bog obdaril, z vsemi pravicami. Da je obravnava kot posameznik, da ima pravico do lastnega premoženja, da razpolaga s svojo lastnino in zaslužkom, da sklepa pogodbe in posluje, tudi po poroki. Ima pravico, do izobraževanja in do dela izven svojega doma, če sama to želi. Ima pravico dedovanja od svojega očeta, matere in moža. Zelo zanimivo je tudi omeniti, da je v islamu, z razliko od nekaterih drugih ver, ženska lahko imam (vodja skupnih molitev) za skupino žensk.
Vsaka muslimanka pa ima tudi dolžnosti. Vsi zakoni in predpisi o molitvah, postu, dobrodelnosti, romanju, opravljanju dobrih del, itd. se nanašajo tudi na ženske, čeprav z manjšimi razlikami, ki imajo predvsem opraviti z žensko fiziologijo.
Pred sklenitvijo zakonske zveze ima ženska pravico do izbire svojega moža. Islamski zakon je zelo strog glede soglasja ženske za poroko. Ženin ji je dolžan dati doto, namenjeno njeni osebni uporabi. Po poroki ne prevzame moževega priimka, ampak obdrži svojega. Kot žena ima pravico do moževe podpore tudi, če je sama premožna. Prav tako ima pravico, da zaprosi za ločitev in skrbništvo do otrok. V tem primeru ne vrne dote, razen v nekaterih izjemnih okoliščinah.
Kljub dejstvu, da v mnogih krajih in časih, muslimanske skupnosti niso vedno sledile vsem ali mnogim zgoraj navedenim praksam, je ideal tukaj že 1400 let. Z razliko od tega skoraj vse druge večje civilizacije niso niti začele reševati teh vprašanj ali spremeniti negativno naravnanost vse do 19. in 20. stoletja. Še vedno obstajajo sodobne civilizacije, ki morajo to še postoriti.
