Bog je v svojem zadnjem poslancu Muhammadu (mir in blagoslov z njim) združil najodličnejše lastnosti, s čimer je zagotovil zaupanje njegovega občinstva. Njegova osebnost se je iskrila iz vseh zornih kotov in je bila v očeh vseh ljudi vidna kot občudovanja vredna. Tisti, katerim je bil rodovnik ključnega pomena – čeprav to ni pomembno Bogu – so videli, da je Muhammad ﷺ izhajal iz najčistejše plemiške rodbine. Tisti, ki so se ukvarja s fizionomijo (ocenjevanje človekovega značaja na podlagi fizičnega videza), so menili, da je Muhammadov obraz žarel od integritete. Tisti, ki so ga osebno poznali, ali kasneje brali njegovo biografijo, so odkrili v življenjskem stilu Muhammada ﷺ izredno iskrenost in prepričljivost.
Iskrenost poslanca Muhammada ﷺ
Poslanec ﷺ ni bil le človek o katerem je pričala njegova poštenost, temveč so ga njegovi rojaki uradno poimenovali As-Sadik Al-Amin (resnicoljuben in zaupanja vreden). Tudi ko so ga preganjali in zavračali njegovo sporočilo, so mu še vedno zaupali svoje najdragocenejše imetje. Aiša (naj bo Allah zadovoljen z njo) je rekla:
Naročil je Aliju (naj bo Allah zadovoljen z njim), naj ostane v Meki, da bi lahko vrnil ljudem vsa zaupanja, ki so bila dana Allahovemu poslancu. V Meki ni bilo nikogar, vključno z njegovimi sovražniki, ki ne bi hranili svojih dragocenosti za katere so se bali pri Allahovem poslancu zaradi njegove poštenosti, ki je bila njegova vsem znana lastnost. Tako je Ali ostal tri dni in tri noči, da je vrnil ljudstvu, kar je bilo zaupano Allahovem poslancu ﷺ in mu nato sledil, ko je opravil nalogo.”
Njegova načelna poštenost je bila tako očitna, da so jo prepoznali celo ljudje v različnih časih, okoljih in veroizpovedih. Redko najdete poštenega človeka, ki bere o njegovem življenju priti do katerega koli drugačnega zaključka.
Škotski filozof in zgodovinar Thomas Carlyle (1881) je bil kljub svojem zadržku do islama fasciniran nad iskrenostjo zadnjega poslanca, ki je na trenutke mejila med globokim občudovanjem in navideznim prepričanjem. Takole pojasnjuje:
“V veliki meri gre v nasprotju s teorijo o lažnivcu, dejstvo, da je do vročine svojih let živel na povsem navaden, povsem tih in običajen način. Star je bil štirideset let, preden je govoril o katerikoli misiji iz Nebes. Vse njegove nepravilnosti, resnične in domnevne, izvirajo iz časa po njegovem petdesetem letu, ko je umrla njegova zvesta žena Hadidža. Na videz so bile njegove ‘ambicije’ pošteno življenje; njegova ‘slava’ in dobro mnenje sosedov, ki so ga poznali do tega trenutka dovolj. Šele ko se je že postaral, ko je vročina njegovega življenja izgorela in ko je rastoči mir postal glavno, kar mu ta svet lahko nudi, se je lotil “te ambiciozne kariere” nanašajoč na svoj pretekli značaj in obstoj, in bil označen za bednega praznega šarlatana, ki želi pridobiti tisto, česar ne bi mogel več uživati! Kar se tiče mojega stališča, nima nobenega zaupanja v to teorijo o lažnivcu.”
Carlyle v isti knjigi pravi:
Laži (klevetalcev iz Zahoda), katerih dobronamerna vnema zbira glede tega človeka (Muhammada), je za nas lahko se sramota.
V zgodovini človeštva so poslanstvo od Boga trdili mnogi lažnivci in prav vsem je bilo dokazano, da so to ljudje brez vrlin, zgolj neetični oportunisti. To se pričakuje od lažnivega preroka, saj so bili ti najbolj zlovešči lažnivci. Tako kot je laganje o prijateljih hujše od laganja o naključni osebi, in tako kot je laganje o starših hujše od laganja o prijateljih, ni nič gršega kot človek, ki laže o Bogu. Torej, ko človek z nesporno poštenostjo kot je ta od Muhammada, živi štirideset let, ne da bi kdaj lagal, in nato trdi da je Božji poslanec, bi to moralo biti znak resničnosti njegove trditve.
In nazadnje, “V času življenja Muhammada, na dan, ko je umrl njegov sin Ibrahim se je zgodil sončev mrk. Ljudje so rekli, da se je zgodil sončev mrk zaradi Ibrahimove smrti. Allahov poslanec ﷺ je rekel:
“Ne sončev ne lunin mrk se ne zgodi zaradi smrti ali življenja (rojstva) nikogar. Namesto tega sta to dva Allahova znamenja, s katerima v svoje služabnike vliva strah. Ko zagledate mrk, molite in kličite Allaha.”
Če bi bil Poslanec ﷺ lažnivec, bi bila to odlična priložnost za izkoriščanje takšnega dogodka za povečanje svojega vpliva in verodostojnosti. Ti sovpadajoči dogodki bi lahko odprli izredno priročno okno za samopromocijo, vendar pa Poslanec ﷺ ni dovolil ljudem, da bi razlagali ta dogodek, kot da se nebo žalosti zaradi Ibrahimove smrti. Čeprav je bil prizadet zaradi tragične izgube, se je povzpel na prižnico in zavrnil napačne razlage in učil, da mrki ne sledijo ničemur drugemu kot univerzalnemu Božjemu zakonu.
Njegova skromnost in asketika
Preprost in enostaven življenjski slog Poslanca ﷺ je glavni pokazatelj, da njegova misija ni bila sebična. Konec koncev je bil to človek, ki je do konca svojega življenja nadziral vso Arabijo. Še pred tem je imel na tisoče privržencev v času svojega bivanja v Medini; privrženci, ki so ga imeli tako radi, da bi zanj storili karkoli na svetu. Glede na vse to pa ne najdemo razkošja v nobeni sferi njegovega življenja. Namesto tega v njegovem stanovanju najdemo slamnato žimnico, ki je puščala sledi na njegovi strani, in viseč usnjen kontejner za vodo, katerega je uporabljal za umivanje. Ko je hotel v tej sobi narediti prostracijo v molitvi, se je dotaknil Aiše, kot gesto, naj upogni svoje noge in mu naredi prostor, da položi svojo glavo na tla. Včasih se ogenj za kuhanje v njegovi hiši ni prižgal po več mesecev, njegova družina pa se je morala zadovoljiti z datlji in vodo, razen če jim je nekdo podaril mleko.
Edward Gibbon (1894) zgodovinar in poslanec angleškega parlamenta je napisal,
“Mogočna dobrota Muhammada je zaničevala pompe kraljevanja. Božji poslanec se je predajal služenju svoji družini; prižigal je ogenj, pometal tla, molzel ovce in z lastnimi rokami popravljal svoje čevlje in oblačila. Zanemaril je navade in zasluge puščavnikov, brez truda in nečimrnosti je živel samoomejevalno življenje Arabca.”
Z drugimi besedami, on ﷺ ni samo prenašal grobosti strogega življenja, ampak je bilo to zanj nekaj naravnega. Ni spodbujal meništva in samoprikrajševanja, niti ni hlinil tega minimalizma, da bi zaslužil pohvalo ljudi. Gibbons nadaljuje:
“Ob slovesnih priložnostih je svoje družabnike počastil z rustikalno in gostoljubno obilico. Toda v njegovem domačem življenju je včasih minilo več tednov, ne da bi se na njegovem ognjišču prižgal ogenj.”
Ameriški biograf in diplomat Washington Irving (1859) pravi:
Pri prehranjevanju je bil zmeren in samodiscipliniran in redno se je postil. Privoščil si ni nobenih veličastnih oblačil, odsev lepega uma; njegova preprostost v oblačenju se pod vplivom ni spremenila, ampak je bila posledica resničnega neupoštevanja razlikovanja od tako nepomembnega vira… Njegove vojaške zmage niso prebudile ponosa in ne praznega hvalisanja, kot bi se to zgodilo, če bi to, kar je delal, delal iz sebičnih namenov. V času svoje največje moči je ohranil enako preprostost obnašanja in videza kot v težavnih dneh. Daleč stran od vpliva kraljevega stanja, je bil nezadovoljen, če mu je bila ob vstopu v sobo izkazana kakšna nenavadna izpoved spoštovanja.
Bosword Smith (1908) duhovnik, šolski učitelj in avtor piše:
“Vodilni države in cerkve ob enem, bil je cesar in papež v enem; vendar je bil papež brez, da bi trdil, da je papež, in cesar brez cesarjevega zakonika, brez stalne vojske, brez osebnega čuvaja, brez palače in brez stalnih prihodkov. Če je kdo kdaj imel pravico reči, da je vladal pod Božjo pravico, je bil to Muhammad, saj je imel vso moč brez instrumentov in brez podpore. Ni mu bilo mar za visok položaj in moč. Preprostost njegovega zasebnega življenja je bila v skladu z njegovim javnim življenjem.”
Pogum poslanca Muhammada ﷺ
Velik pogum Poslanca ﷺ je pomenil, da ni bil samo resnicoljuben, ampak močno prepričan v svojo resnico. Nekateri orientalisti, čeprav vsi upodabljajo islam z zasmehovanjem, trdijo, da Muhammad ﷺ ni zavestno lagal, ampak je trpel zaradi duševne bolezni zaradi katere je imel veličastne privide. Ta trditev se poruši pred nogami dokumentiranega poguma Poslanca ﷺ, saj bo nekdo ki “sliši glasove” in ima psihične motnje bil nedosleden, nenaklonjen in nesposoben za dosego vseh zmag, ki jih je dosegel Poslanec ﷺ. Še pomembnejše je, da duševno motena oseba nikoli ne bo zmogla oblikovati celovitega sistema verovanja in zakonov, ki bi si prislužili spoštovanje tisoč zgodovinarjev, filozofov in drugih modrih ljudi. Zato dosledna in neprimerljiva hrabrost Muhammada ﷺ postane porok v podporo njegovemu poslanstvu.
Poslanec ﷺ nikoli ni bežal v boju, temveč se na frontah neustrašno boril. Popolnoma razumljivo bi bilo, da bi se Poslanec ﷺ ščitil za vojsko, kajti njegova smrt bi pomenila konec njegovega sporočila. Pa vendar – Ali bin Abi Talib, slavni bojevnik, je rekel:
“Sam sem bil priča na dnevu Badra, kako smo ves čas bili blizu Poslanca ﷺ, da bi ga krili, in bil je najbližji od nas do sovražnika in bil je najbolj srdit [bojevnik ] na tisti dan.” [Ahmad]
Moški je nekoč rekel Al-Bara bin Zibu, “Ali ste pobegnili v Hunajnu, o Abu Umara?” Odgovoril je: “Lahko pričam, da se Allahov poslanec ﷺ ni umaknil. Nasprotno, nekaj prenagljenih mladeničev je srečalo skupino iz Havazina in Banu Nazira brez ustreznega orožja. Zgodilo se je, da so bili odlični lokostrelci in so spustili na njih niz puščic, ki so razkrile njihove vrste. Ljudje so se za pomoč obrnili k Allahovem poslancu ﷺ, katerega mulo je vodil Abu Sufjan bin Harb. Razjahal je mulo, molil in prosil za Božjo pomoč. Rekel je naslednje: “Jaz sem Poslanec, to je resnica. Jaz sem sin Abdul-Muttaliba! O Allah pošlji svojo pomoč!” Pri Allahu, ko je bitka postala huda, smo poiskali zaščito za njim in le najpogumnejši med nami so lahko stali poleg njega v bitki. [Muslim]
Ko je Allah razodel:
O, Poslanec! Oznanjaj to, kar ti je bilo spuščeno od tvojega Gospodarja. Allah te bo varoval pred ljudmi. [Plemeniti Kur’an 5:67]
je Poslanec ﷺ svojim družabnikom prepovedal, da bi ponoči stali na straži pred njegovimi vrati.
Neke noči so bili muslimani, ki so bili zaskrbljeni, da bi Rimljani lahko kadarkoli napadli Medino, zbujeni ob močnem trku. Ko so stekli na prizorišče, so tam našli Poslanca, ki se je že vrnil na neosedlanem konju, ki je pripadal Abu Talhi, z mečem, ki je visel okoli njegovega vratu, in jim dal novico, da gre za lažni alarm. Potreben je neizmeren pogum, da človek odide sam, in se spopade s potencialno nevarnostjo; pogum, ki ga lahko občudujejo tudi najpogumnejši.
Njegova vztrajnost
Poslanec Muhammad ﷺ v svojem življenju ni le pokazal poguma, temveč je ves čas kazal zgledno vzdržljivost in doslednost. Razmislite o človeku, ki svojega očeta nikoli ni poznal, ki je komaj užival sočutje svoje matere, nato pa izgubil dedka, in nato strica in najdražjo ženo hkrati. Razmislite o človeku, ki je bil priča smrti vseh svojih otrok razen enega; človeku ki je bil po desetletjih dobrega ugleda med svojimi ljudmi označen za grožnjo in ubežnika. Razmislite o človeku, ki je fizično trpel, do te mere, da se je onesvestil, leta stradal zaradi lastnih ljudi in se soočil z neštetimi zlorabami dobrega ugleda. Razmislite o človeku, ki so ga pregnali iz svojega doma in ga izgnali v begunstvo v Medino, kjer je našel hinavce, ki so čakali na vsako priložnost, da bi ga izdali. Razmislite o človeku, ki je bil priča rednih poskusov atentata na svoje življenje, pa tudi umor in pohabljanje svojih sorodnikov in družabnikov, nato pa klevetanje njegove ljubljene žene Aiše, hčerke najbolj zvestega družabnika.
Kdo bi lahko vztrajal z upanjem in ostal trden pri neprimerljivi etiki skozi vse to, razen nekdo, ki je vnet z edinstveno pomočjo iz Nebes? Poslanec ﷺ se je dvignil iz tega brezna negativnosti in ne samo, da je preživel, ampak je postal vodnjak usmiljenja in empatije za ljudi, živali in rastline. To ne more biti nič drugega kot čudež; samo Bog lahko spremeni živo v mrtvo in iz kamna izvleče izvir in v puščavi neguje rožo. Samo Bog ga je lahko ves čas obdržal nasmejanega, ko se je igral s svojimi vnuki, se držal njegovih načel in dvigal moralo tistih, ki so trpeli veliko manj kot on. Samo Bog mu je lahko dal to moč, da je imel sočutje do brezsrčnih, odpuščanje do sovražnikov in skrb za arogantne.
Samo Bog je lahko obdržal njegovo srce hvaležno v trenutkih, ko drugi niso zmogli biti potrpežljivi, in njegovo srce usmiljeno v trenutkih, ko drugi niso mogli biti pravični.
Čeprav so primeri, ki odražajo njegovo vztrajnost nešteti, se lahko vsak pošten človek preprosto seznani z dogodkom bojkota. To se je dogajalo izredno težka tri leta, v katerih je Poslanec ﷺ bil priča, kako so se ustnice njegovih družabnikov obarvale zeleno od prehranjevanja z listi in grizljanja živalskih kož iz obupne lakote. Videl je svoje najdražje člane družine, kako počasi slabijo pred njegovimi očmi. Hadidža je bila tako oslabljena zaradi prepovedi, da si od tega nikoli ni opomogla; ona in Abu Talib sta kmalu zatem umrla. Poslanec je v tem letu medtem ko je izgubil zaščito svojega strica Abu Taliba, preživljal najbolj ponižujoče ravnanje v svojem življenju.
Aiša je poročala, da je nekoč vprašala Poslanca ﷺ, “Ali si imel dan, ki je bil hujši od dneva v bitki Uhud?
Poslanec ﷺ je rekel: “Tvoje pleme me je izredno mučilo, toda najhujši dan je bil dan v Akabi, ko sem se predstavil Abd Jalajlu bin Abd Kulal in se ni odzval na to kar sem predstavil. Sčasoma sem odšel, preplavljen od žalosti in nisem se mogel pomiriti, dokler se nisem znašel ob drevesu, kjer sem dvignil glavo proti nebu in zagledal oblak, ki mi nudi senco. Dvignil sem pogled in v njem videl Gabrijela. Zaklical je: ‘Allah je slišal govor tvojega ljudstva, in Allah ti je poslal angela gora, da mu naročiš, naj naredi, kar hočeš s temi ljudmi. Angel gora me je pozdravil in rekel, ‘O Muhammad, naroči, kar hočeš, in če hočeš, bom pustil, da obe gori padeta na njih.’ Rekel sem: ‘Ne, upam, da bo Allah od njih prinesel potomce, ljudi, ki bodo častili samo Allaha, in mu ne pridruževali partnerjev. [Buhari]
V drugih poročanjih je preživel v Ta’ifu deset dni, potem, ko je govoril z njihovimi voditelji in klical ljudi v islam, dokler se ni zbrala skupina in ga pregnala iz mesta. Naredili so dve vrsti in ga prisilil, da je šel skoznje, medtem kot so ga zmerjali in vanj metali kamenje, dokler ni kri tekla po njegovih blagoslovljenih nogah in glava Zajda bin Harisa bila povsem razgaljena. Toda tudi v tem najtemnejšem času, ta stiska in tesnoba ni zlomila Poslančeve vztrajnosti.
Poslanec Muhammad ﷺ in njegov optimizem
Izjemno je, kako poslanec Muhammad ﷺ ni nikoli izgubil upanja v Allahovo podporo in zmago, ne glede na to, kako navidezno brezupne so včasih postale njegove razmere. Ta optimizem govori o srcu, prepredenem z najvišjo stopnjo verovanja. Ko sta Poslanec ﷺ in Abu Bakr zapustila Meko z namenom migracije so jima sledili do jame. Vojaki so stali na vhodu jame in bi se mogli le skloniti, da bi videli v notranjost in našli Poslanca ﷺ ter ga zlahka ujeli. V tem vznemirljivem trenutku, ko bi obup prodrl tudi v najbolj trdna srca, je Poslanec ﷺ mirno izrekel družabniku neverjetno izjavo:
“O Abu Bakr, kaj si misliš o dveh – ko je Allah njun tretji?”
Kasneje je Kur’an opisal ta dogodek z besedami:
Če mu (Muhammedu) ne pomagate – Allah pa mu je že pomagal, ko so ga pregnali tisti, ki ne verujejo, kot enega od dveh. Ko sta bila v jami, je rekel svojemu družabniku: “Ne skrbi, Allah je z nama.” Nato je Allah nadenj spustil Svojo spokojnost in ga podprl z vojščaki (angeli), ki jih niste videli, in naredil besedo tistih, ki ne verujejo, najnižjo, Allahova beseda pa je najvišja. In Allah je Nepremagljiv in Moder. [Plemeniti Kur’an 9:40]
Človek bi lahko rekel: kako vemo, da po tem dogodku Muhammad ni sam napisal tega verza in z njim predstavil svojo nepošteno podobo o svojem neomajnem prepričanju v Boga? Najpreprostejši odgovor je, da je bil Abu Bakr osebno priča temu, kako miren in zbran je bil Allahov poslanec v teh grozljivih minutah. Če ne bi bil tako, ali bi Abu Bakr še naprej ostal njegov največji občudovalec in ga še naprej spoštoval kot utelešenje celovitosti, tudi po Poslančevi smrti?
Takšno je bilo prepričanje, ki ga je imel poslanec Muhammad ﷺ v svoji veri, da bo Allahova obljuba, ki jo je videlo njegovo srce, premagala brezup, ki so ga videle njegove oči. To je identično tistemu, kar se je zgodilo z Mojzesom (kot) na obali; “In ko sta se obe skupini (Izraelci in Faraonove legije) zagledali, sta Mojzesova spremljevalca rekla:
“Zagotovo nas bodo dohiteli.” Rekel je (Mojzes): “Nikakor ne! Resnično je moj Gospodar z menoj, vodil me bo.” [Plemeniti Kur’an 26:61-62]
Ta stopnja zanašanja je bila edinstvena za poslance in glasnike; četudi bi svet izgubil upanje, ga oni ne bi nikoli.
Sledilci poslanca Muhammada ﷺ
Ko analiziramo verodostojnost Muhammadovega poslanstva, bi bilo zelo površno, če bi omejili njegove sledilce na le njegove plemenite družabnike. Poslanec Muhammad ﷺ je prva najvplivnejša osebnost v človeški zgodovini (glej: 100, Michael Hart), katero njegovi sledilci posnemajo v najbolj zasebnih posebnostih njegovega življenja. Že tisočletje in pol, so ljudje po vsem svetu fascinirani nad sledenjem in posnemanjem končnega poslanca, tudi za ceno nasprotovanja prevladujoči kulturi ali trenutnim trendom. Danes je za 1,6 milijarde ljudi to majhna cena za zrcaljenje najbolj idealnega človeka, ki je kdajkoli živel.
David George Hogarth (1927), britanski učenjak in arheolog, je rekel:
Naj bo resno ali nepomembno, njegovo vsakdanje vedenje je vzpostavilo načelo, kateremu danes sledijo milijoni z zavestnim oponašanjem. Nihče, ki ga obravnava človeška rasa kot Popolnega človeka, nikoli ni bil posneman na tako podroben način. Ravnanje ustanovitelja krščanstva ni urejalo vsakdanjega življenja njegovih privržencev. Poleg tega noben ustanovitelj religije ni pustil tako samostojne vloge kot muslimanski apostol.
Vendar so bili njegovi najgloblji privrženci nedvomno njegovi družabniki in to je tisto, kar odlikuje njihovo pričevanje o resničnosti njegovega sporočila. Ti družabniki niso bili zgolj kup dobrih mož, ki so molili ponoči, svoje življenje posvetili Bogu, ampak si delili kolektivno naivnost. To je bila brez pristranskosti najpomembnejša generacija v zgodovini človeštva.
Genija Omarja bin Al-Hataba, na primer, so priznali številni zgodovinarji. Delo ‘Kolumbijska zgodovina sveta’ zatrjuje, da je Omar imel višjo stopnjo birokracije kot rimski imperij, ki je bil predhodnik muslimanskem vladarju.
Ko plemenski Arabec lahko sestavi zvezno vlado s centralizirano močjo in hkrati prilagodljivostjo, ki je zagotovila trajnostni razvoj in s tem spremeni potek zgodovine, si moramo priznati, da je moral to biti izjemen um. To je le en človek, ki je verjel v poslanstvo Muhammada ﷺ in ga posnemal z visokim občudovanjem. Abu Bakr, ki je zaradi islama dal polovico svojega bogastva, Bilal ki se kljub nepredstavljivemu mučenju ni odrekel svojemu prepričanju, Sumajja in Jasir, ki sta bila mučena do smrti, ker se nista hotela niti pretvarjati, da ne verjameta Muhammadu ﷺ, to niso lepi dogodki. Tisti, ki so preživeli mučenje, so se lotili pomembne naloge, da so njegov duh in sporočilo prenesli na svoja življenja, zaradi česar so najbolj zaslužni Božje pohvale.
Vi ste najboljši narod, ki se je pojavil med ljudmi; zapovedujete dobro, odvračate od zla in verujete v Allaha. [Plemeniti Kur’an 3:110]
Zvesto sledenje te vrste ljudi, ki so ga poznali pred in po njegovem poslanstvu in bili priča njegovemu vsakdanjemu vedenju, je jasno merilo, o tem, kako prepričani so bili v njega in v njegovo poslanstvo.
William Montgomery Watt (2006) škotski zgodovinar in profesor arabskih in islamskih študij, je zapisal:
“Njegova pripravljenost na preganjanje zaradi svojih prepričanj, visok moralni značaj ljudi, ki so verjeli vanj in so ga videli kot voditelja, ter veličina njegovega končnega dosežka – vse kaže na njegovo temeljno integriteto. Domnevati, da je Muhammad vsiljivec, povzroči več težav, kot jih rešuje. Še več, nobena od velikih zgodovinskih osebnosti na Zahodu ni tako podcenjena kot Muhammad… Torej ne samo, da moramo pripisati Muhammadu poštenost in integriteto namena, če ga sploh želimo razumeti; če želimo popraviti napake, ki smo jih podedovali iz preteklosti, ne smemo pozabiti, da je dokončen dokaz veliko strožja zahteva kot izkazovanje verodostojnosti in pri zadevi, kakršna je ta, ga dosežemo le s težavo. “
To je bila brezmadežna osebnost poslanca Muhammada ﷺ, ki je bila vidna stoletja po njegovi življenjski dobi. Nič čudnega, da je celotna generacija tekmovala drug z drugim v posnemanju njegovega nasmeha, nesebičnosti, stališča do resnice in služenju človeštvu.
