Domov Vprašanja Allah Če ne moremo videti Boga, zakaj bi verjeli Vanj

Če ne moremo videti Boga, zakaj bi verjeli Vanj

Če ne moremo videti Boga, zakaj bi verjeli Vanj

Ali bi bilo videti Boga dovolj, da bi verjeli?

Kaj bi se zgodilo, če bi lahko videli Boga? Bi to končalo vse dvome o Njegovem obstoju in združilo človeštvo v eno veliko versko družino? Predstavljajte si, da bi vsak povprečen posameznik lahko videl Boga. Kako dolgo bi Ga moral gledati, da bi bil dokončno prepričan? Bi se moral z Bogom pogovarjati? Bi mu drugi ljudje verjeli, da Ga je videl? In potem, ko Ga je enkrat videl, kako smo lahko prepričani, da se ne bo njegov um poigral z njim in bo spet začel dvomiti? Bo kasneje spet moral videti Boga?

Ali moramo ‘videti’, da bi vedeli?

‘Verjel bom, ko bom videl’ je zavrnilna izjava, ki jo po navadi rečemo, ko nas to, o čemer razpravljamo ne prepriča. Toda ni nam treba ‘videti’, da bi verjeli. Popolnoma zmožni smo biti o nečem prepričani, če le imamo ustrezne dokaze. V nasprotnem primeru, bi bila naša življenja kaotična.

Preden se na primer ljudje odpravimo na potovanje, preverimo vremenske in prometne razmere. Če je na najbližji poti gneča, se bomo z veseljem odločili za daljšo pot. Ne bo nam potrebno ‘videti’ prometa, da bomo prepričani in glede na razpoložljive informacije spremenili svoje načrte.

Na enak način, na vseh področjih življenja, od dela do druženja, ravnamo v skladu z razpoložljivimi informacijami. Z drugimi ljudmi se povezujemo, brez, da bi jih ‘videli’. Ni nam treba imeti video klepeta ali vizualnega dokaza našega prijatelja preko spleta, čeprav smo morda radovedni, kako izgledajo. Ne dvomimo, da so resnični, saj čeprav jih ne vidimo, vidimo dokaze, kot so njihova sporočila, besedila in dokumenti.

Enako stališče je slikovno izrazil beduin iz Arabije, ko so ga vprašali, kako je lahko prepričan, da Bog obstaja, ko pa Ga nikoli ni videl.

Odgovoril je: “Kamelji iztrebki kažejo na kamele, oslovi iztrebki kažejo na osla in odtisi v pesku kažejo, da je tu nekdo hodil. Nebo s svojim ozvezdjem in morja s svojimi valovi; mar ne kažejo na Vsevednega in Vsemogočnega?”

Primerjava je res morda preprosta, morda celo surova, a stališče je izredno globoko. Kot ljudje, smo navdušeni nad lastnimi napredki na vseh področjih znanosti, naj bo arhitektura, tehnologija ali ustvarjalnost, vendar svojih dosežkov nikoli ne pripisujemo naključju ali naravnemu procesu. Sprejmemo, da imajo vsi naši izumi izumitelje ali proizvajalce, toda kljub vsemu temu napredku, so v primerjavi s čudesi ‘naravnega sveta’ zanemarljivo majhni. Najvišja zgradba se ne more primerjati z najvišjo goro; najsvetlejša svetloba je zanemarljiva poleg svetlobe sonca; in najmogočnejša civilizacija je minimalna v primerjavi z neverjetnim prostranstvom vesolja.

Če ne moremo verjeti, da so majhne stvaritve nastale spontano, ali ni ne razumno domnevati, da gore, sonce in vesolje nimajo Vsemogočnega Stvarnika?

Dokazi Božjega obstoja so povsod okoli nas

Kur’an nam pove:

V stvarstvu nebes in Zemlje, menjavi noči in dneva, ladjah, ki plujejo po morju s stvarmi, ki koristijo ljudem, vode, ki jo Allah spušča iz neba, s katero oživi zemljo po njenem mrtvilu in po njej (Zemlji) razprši premikajoča se bitja, v usmerjanju vetrov in oblakov podrejenih med nebom in Zemljo, so dokazi za ljudi, ki dojemajo. [Plemeniti Kur’an 2:164]

Povsod okoli sebe lahko najdemo dokaze o Vsemogočnemu Stvarniku. Kur’an nas vabi, da uporabimo svojo sposobnost razuma, da opazimo dokaze Stvarnika v Njegovem stvarstvu. Ne da bi videli Boga, smo lahko trdno prepričani v Njegov obstoj.

Za primer vzemite katerikoli del našega očarljivega sveta ali vesolja in ne more vam spodleteti najti dokaza o obstoju Boga. Od harmoničnega delovanja vesolja do zapletenih procesov, ki se odvijajo v naših telesih. Od globokih oceanov do oblakov na nebu. Od raznolikosti človeških jezikov, hrane in kultur, do sveta živali, ki so ustvarjene popolne za svoje specifično okolje. Dokazi ne kažejo na naključja ali evolucijske prilagoditve, temveč kažejo na skrbno načrtovano, oblikovano in vzdrževano čudovito vesolje, katerega izvaja Vrhovni Stvarnik. Z drugimi besedami, Boga lahko ‘vidimo’ v Njegovem stvarstvu.

Naša prirojena narava ve, da Bog obstaja

Vera v Vrhovnega Stvarnika vsega, kar obstaja, je ukoreninjena v človeško naravo. Tudi, če se odločimo, da Boga ne bomo videli v dokazih, ki so okoli nas, naša resnična narava tega ne more zanikati. V času stiske ali katastrofe v našem življenju, pride do izraza naša prava narava; ko se soočimo z idejo o naši prihajajoči smrti ali smrti otroka ali druge ljubljene osebe, se je celo največji ateist prisiljen obrniti na Boga. Kljub vsemu napredku nimamo nobenega nadzora nad življenjem in smrtjo, niti ne moremo vplivati na padavine ali veter, kaj šele spremeniti katerikoli del vrtečega se vesolja, pa čeprav le majhen delček. Ko se soočimo z lastnimi omejitvami ob zanikanju Boga, ne moremo najti besed, ki bi opisale Moč in modrost Boga, katero vidimo in občutimo. Uporabljamo besede, kot so ‘mati narava,’ ‘zakoni narave,’ ‘naravni procesi’ ali celo ‘vesoljni red’. Neradi pa priznamo, da obstaja sila, ki nadzoruje vesolje.

Kur’an sprašuje tiste, ki ve verjamejo:

“Ali so ustvarjeni iz ničesar ali so oni sami stvarniki? Ali so ustvarili nebesa in Zemljo? Nikakor! Vendar niso popolnoma prepričani.” [Plemeniti Kur’an 52:35-36]

“Reci: “Vsa hvala Allahu in naj je mir z Njegovimi vdanimi sužnji, katere je posebej izbral.” Mar je boljši Allah ali tisti, ki si jih vzamejo za Njemu enake? Ali mar je boljši Tisti, ki je ustvaril nebesa ter Zemljo in ki z neba spušča vodo pa z njo storimo, da zrastejo čudoviti vrtovi? Vi sami nikakor ne morete storiti, da zrastejo njihova drevesa. Mar obstaja kakšen drug bog poleg Allaha? Nikakor, oni pa so ljudje, ki so zašli s Prave poti.” [Plemeniti Kur’an 27:59-60]

Glede na vse dokaze okoli nas in znotraj nas, je povsem smiselno verjeti v obstoj Boga in biti trdno prepričan v Njegovo moč in modrost, ne da bi Ga videli.

A vseeno, želim videti Boga

Človek je morda prepričan, da Bog obstaja, vendar se kljub temu lahko vpraša: “Zakaj ne morem videti Boga?”

Kako naj vernik ne bi občudoval Božjega stvarstva in Njegove moči ter si ne želel, da bi videl Boga samega?

V Kur’anu najdemo zgodbo o poslancu Mojzesu, ko je prosil, da bi videl Boga. Ni dvomil o obstoju Boga, a ker mu je bil določen čas in kraj kjer bo govoril z Bogom, je poslanec Mojzes domneval, da bo Boga tudi videl. Kur’an pravi:

“Ko pa je Mojzes prišel ob določenem času do določenega mesta in je njegov Gospodar govoril z njim, je rekel:

“O, moj Gospodar! Daj mi, da Te vidim.” Odgovoril je: “Ne boš Me videl, vendar pa poglej to goro. Če bo obstala na svojem mestu, Me boš videl.” Ko pa se je njegov Gospodar pokazal gori, jo je to porušilo in Mojzes je padel v nezavest. Ko pa je prišel k zavesti, je rekel: “Slavljen bodi Ti! Tebi se kesam in jaz sem prvi med verniki.” [Plemeniti Kur’an 7:141]

Fizično smo nesposobni videti Boga

Ko se je Bog prikazal gori, se je ta zdrobila na koščke, saj On ni podoben ničemur, kar poznamo in mi Ga nismo sposobni razumeti in videti.

Vid Ga ne more doseči, toda On ima vpogled v vid vsakogar; in On je Najbolj blag in glede vsega Vseveden. [Plemeniti Kur’an 6:103]

Začetnik stvarjenja nebes in Zemlje! On vam je naredil soproge od vas samih in od živine vam je naredil razne vrste po parih; tako vas razmnožuje. Njemu ni nič podobno. On je Vseslišni in Vsevidni. [Plemeniti Kur’an 42:11]

Kar poznamo je naš svet in ta svet je kraj, kjer lahko preživimo pod določenimi pogoji. Če se ti pogoji, na primer atmosfera, gravitacija, temperature, spremenijo, potem na tem planetu ne bi mogli več preživeti.

Vera v nevidno

Omejitve naših sposobnosti s katerimi se srečujemo, nam nalaga Bog. Ni nam dal sposobnost, da bi Ga lahko videli, ampak nam je dal sposobnost, da vemo, da obstaja. Vendar bo prišel trenutek, ko nam bo nevidno postalo znano; točka, ko nam bo Bog dal zmožnost, da vidimo tisto, česar prej nismo mogli. Takrat bomo videli, kar je nevidno, kot so smrt, grob, angele, Sodni dan in posmrtno življenje.

Tisti, ki so verjeli v nevidno, brez da bi videli in ravnali po Božjih zapovedih, katera so bila razodeta Njegovemu poslancu Muhammadu, bodo izjemno uspešni.

Prav ti, ki bodo uspešni bodo na koncu ‘videli’ Boga. Dana jim bo sposobnost, da bodo videli Boga, ne da bi se pri tem zdrobili, kot se je gora poprej. To bo čudovita potrditev tega, kar so ves čas vedeli.

Naloži več sorodnih člankov
Komentarji so zaprti.

Poglejte tudi

Kaj pravi islam o človekovih pravicah?

Na žalost predsodki in nepravičnost, ki so zgodovinsko pestili človeški rasi, še vedno obs…