Zakaj Kur’an uporablja zaimek “Mi” in “On”, ko se nanaša na Boga (Allaha)?

To je dobro vprašanje, o katerem so spraševali tudi bralci Biblije. Izraz “Mi” v Bibliji in v Kur’anu je kraljevski “Mi” – kot na primer, kadar kralj pravi, “mi smo se odločili ali “mi se ne zabavamo.” itd. Stavek ne kaže na množino, temveč prikazuje višji položaj v jeziku. Slovenščina, perzijščina, hebrejščina, arabščina in mnogi drugi jeziki uporabljajo zaimek “Mi” za označevanje kraljeve osebe. Naj omenimo, da isto spoštovanje izražamo v angleškem jeziku, ko se pogovarjamo z neko osebo. Nekomu rečemo, You ARE my friend.” (Ti si moj prijatelj) čeprav je oseba le ena. Zakaj smo rekli “ARE” (si) namesto “IS” (je)? Samostalnik “you” (ti) je v ednini in bi moral tako biti povezan z glagolom v ednini, ampak kljub temu rečemo “are.” To pravilo drži tudi, ko se govorec nanaša nase. Rečemo “I am” (jaz sem) in tudi to je raba kraljeve množine, saj bi drugače rekli “I is.” (Jaz je)

Ko Bog (Allah) uporabi zaimek “On” v Kur’anu je to podobno zgornjemu primeru. Beseda “On” je uporabljena, ker se nanaša na spoštovanje, dostojanstvo in visok položaj Allaha. Bilo bi čisto neprimerno, če bi Ga imenovali “tisto” in s tem ne bi prenesli pravega razumevanja o Allahu, takemu kot je; Živemu, Usmiljenemu, Odpustniku, Potrpežljivemu, Ljubečemu itd. Ni pravilno, da z besedo “On” razumemo spol, saj bi s tem primerjali Allaha s stvarstvom, kar je nekaj povsem izven naukov Kur’ana.