Domov Blog Članki Napačne predstave o človekovih pravicah v islamu

Napačne predstave o človekovih pravicah v islamu

Napačne predstave o človekovih pravicah

Vsak človek je povezan z drugimi ljudmi in skupaj postanemo ena skupnost bratstva v svojem častnem in prijetnem služenju Najbolj Milostnemu Gospodarju vesolja (Allahu). V tem duhovnem vzdušju prevladuje in je v ospredju islamsko pričanje o edinosti Boga in nujno vključuje koncept enotnosti ljudi in bratstva človeštva.

Islam ne omejuje človekovih pravic ali privilegijev zgolj na muslimane. Določil je nekatere splošne, temeljne pravice človeštva kot celoto, katere se morajo upoštevati in spoštovati v vseh okoliščinah, ne glede na to, ko govorimo o ljudeh, ki prebivajo na ozemlju muslimanskih držav ali izven njih, ali če med njimi prevladuje mir ali vojna. Kur’an zelo jasno navaja:

“O, vi, ki verujete! Bodite vztrajni glede resnice zaradi Allaha, pričajte po pravici in naj vas sovraštvo do nekega naroda ne zanese, da ne bi bili pravični. Bodite pravični, to je bližje bogaboječnosti.” [Plemeniti Kur’an 5:8]

Človeška kri je v vsakem primeru sveta in jo brez utemeljenega razloga ne smemo prelivati. In če nekdo krši to svetost človeške krvi in brez utemeljenega razloga nekomu vzame življenje, ga Kur’an obravnava kot, da je ubil celotno človeštvo.

“… če kdo ubije osebo, ki ni nikogar ubila, niti ni širila zla na Zemlji, se šteje, kot da bi ubil vse ljudi.” [Plemeniti Kur’an 5:32]

Ni dovoljeno zatiranje žensk, otrok, starostnikov, bolnikov in ranjencev. V vseh okoliščinah je potrebno spoštovati žensko čast in čistost. Lačnega človeka je potrebno nahraniti, golega obleči in ranjenemu ali bolnemu nuditi zdravstveno pomoč, ne glede na to, ali je pripadnik islama ali njegov sovražnik.

Ko govorimo o človekovih pravicah v islamu, v resnici mislimo, na pravice, katere nam je dal Bog (Allah); in ne kralj ali neka zakonodaja. In ker je v islamu človekove pravice podelil Bog, nihče na Zemlji nima pravice ali pooblastila, za dodajanje ali spreminjanje teh pravic, katere nam je On dal. Nihče nima pravice, da jih razveljavi ali izniči. Prav tako te temeljne človekove pravice niso zapisane le na papirju, za predstavo ali razstavo in zanikane v dejanskem življenju, ko se predstava konča. In niso podobne filozofskim konceptom, ki za seboj nimajo nikakršnih sankcij.

Človekove pravice v islamu

1. Varovanje življenja in lastnine

Poslanec (mir in blagoslov z njim) je v nagovoru ob priložnosti Poslovilnega Hadža dejal:

“Vaša življenja in posesti so prepovedana drug drugemu, dokler ne srečate svojega Gospodarja in Dan vstajenja.”

Poslanec ﷺ je rekel o Zimmih (nemuslimanskih državljanih muslimanske države):

“Kdor ubije nekoga izmed tistih, s katerimi imamo zavezo (Zimmi) ne bo niti vonjal dišav Raja.”

2. Zaščita časti

Plemeniti Kur’an pravi v [49:11-12]:

O, verniki,
– ne norčujte se drug iz drugega
– ne obrekujte drug drugega
– ne kličite se med seboj z (grdimi) vzdevki!
– ne govorite grdo o ljudeh za njihovimi hrbti

3. Svetost in varnost zasebnosti

Plemeniti Kur’an je določil:

“Ne vohunite drug za drugimi.” [Plemeniti Kur’an 49:12]

“Ne vstopajte v hiše, ki niso vaše, preden ne izprosite dovoljenja za vstop in pozdravite prebivalce.” [Plemeniti Kur’an 24:27]

4. Varnost osebne svobode

Islam določa, da noben državljan ne sme biti priprt, če njegove krivda ni dokazana na odprtem sodišču. Islam ne dopušča, da se človeka aretira in zapre za zapahe le na podlagi suma, brez ustreznih sodnih postopkov in brez zagotovitve razumnih priložnosti za obrambo.

5. Svoboda izražanja

Islam daje pravico do svobodnega mišljenja in izražanja vsem državljanom pod pogojem, da bo to uporabljeno za širjenje vrlin in resnice in ne za širjenje zla in hudobije. Islamski koncept svobode je veliko bolj dovršen,tistemu, ki splošno velja na Zahodu. Islam v nobenem primeru ne dovoljuje širjenje zla in hudobije. Prav tako, nikomur ne daje pravice, da v imenu kritike, uporablja zmerljiv ali žaljiv jezik. Praksa muslimanov je bila, da so povprašali Poslanca ﷺ ali mu je bila razodeta nova odredba o katerikoli zadevi. Če je rekel, da ni prejel nobene Božje odredbe, so muslimani svobodno izrazili svoje mnenje o tej zadevi.

6. Svoboda združenj

Islam je ljudem dal pravico do svobode združevanja in ustanavljanja strank ali organizacij. Za to pravico veljajo določena splošna pravila.

7. Svoboda vesti in obsodbe

Islam je odredil:

“Ni prisile v vero” [Plemeniti Kur’an 2:256]

Nasprotno, totalitarne družbe posameznikom popolnoma odvzemajo svobodo. Zanimivo, da ta neupravičena vzvišenost državnih oblasti, dejansko postavlja človeka v nekakšno hlapčevstvo ali suženjstvo. Nekoč je suženjstvo pomenilo, da ima nekdo popoln nadzor nad človekom – danes te oblike suženjstva ni več, a namesto tega totalitarne družbe nalagajo podobno obliko nadzora nad posamezniki.

8. Zaščita verskih stališč

Poleg svobode prepričanja in svobode vesti, je islam posamezniku dal pravico, da se spoštujejo človekova verska stališča in nihče ne sme reči ali storiti nekaj, kar bi posegalo v to pravico.

9. Zaščita pred arbitražnim pridrževanjem

Islam priznava pravico posameznikov, da niso aretirani ali pridržani zaradi kaznivih dejanj drugih. Kur’an jasno navaja:

“In noben nosilec ne bo nesel bremena drugega.” [Plemeniti Kur’an 35:18]

10. Pravica do osnovnih življenjskih potreb

Islam je priznal pravico do ubogih ljudi, do njihove pomoči in poskrbel za njih:

“… in v njihovem imetju je bil vedno delež za tistega, ki prosi, in za prikrajšanega.” [Plemeniti Kur’an 51:19]

11. Enakost pred zakonom

Islam daje svojim državljanom pravico do čiste in popolne enakosti v očeh zakona.

12. Odgovornost vladarjev pred zakonom

V zvezi s tatvino je bila nekoč aretirana ženska iz visoke in plemenite družine. Primer je bil predstavljen Poslancu ﷺ in predlagali so mu, naj žensko pomilosti kazni za tatvino. Poslanec ﷺ je odgovoril:

“Bog je uničil narode pred vami, ker so za kaznivo dejanje kaznovali običajnega človeka in pustili dostojanstvenike nekaznovane. Prisežem pri Tistemu, ki ima moje življenje v Svojih rokah, če bi Fatima, Muhammadova hči, storila to kaznivo dejanje, bi ji sam amputiral roko.”

13. Pravica do sodelovanja v državnih zadevah

“… in se odločajo (o zadevi) po medsebojnem posvetovanju” [Plemeniti Kur’an 42:38]

Šura ali zakonodajna skupščina nima drugega pomena razen tega: izvršnega vodjo vlade in člane skupščine se mora izvoliti po svobodni in neodvisni izberi ljudstva.

Če povzamemo, islam poskuša doseči zgoraj omenjene in številne druge človekove pravice, ne le z zagotavljanjem določenih zakonskih zaščitnih ukrepov, temveč predvsem s pozivanjem človeštva, da preseže spodnjo raven živalskega življenja, da bo lahko preseglo zgolj sorodstveni vezi, rasno premoč, jezikovno aroganco ter ekonomske privilegije. Človeštvo vabi, da se premakne na območje obstoja, kjer lahko človek zaradi svoje notranje odličnosti uresniči idealno bratstvo človeštva.

Naloži več sorodnih člankov
Komentarji so zaprti.

Poglejte tudi

Vsi smo sužnji – poglejte kako..

Si suženj? Si! Vsak človek je suženj. Ampak vprašanje je: komu ali čemu? Si suženj svoji s…